Gospa Ilinka Todorovska, varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev! V zadnjem odgovoru vztrajate na tem, da je z ravnanjem urednice Mance Ambrožič vse v redu in se, če povzamem na kratko, sklicujete na njeno uredniško svobodo.
Obenem pa me podučite, da v zakonu o RTV ni zapisano – če malce banaliziram – da mora javna RTV še posebej poročati o izredni seji DZ z dne 5. decembra 2018 o NLB. No, da ne bom karikiral. Zapisali ste: Dvomim pa, da bi mogli zakonsko določilo, na katerega se sklicujete, tehnično prevesti v uredniško politiko, ki bi v neki ekstremni razlagi lahko pomenila tudi dolžnost objave sleherne pozicijske in opozicijske besede. Menim, da politične in siceršnje uravnoteženosti v javnem mediju ni mogoče tolmačiti kot matematično izravnavo stališč za in proti (ali seštevka sekund o neki temi).
Se strinjam, da z lekarniško tehtnico ne da odmerjati besede enih in drugih.
Bi pa ob ravnanju v konkretnem primeru lahko dejansko rekli, da je bila (kot sem že navedel v predhodnem dopisu) izredna seja na televiziji obeležena res minimalistično, po »lekarniško«, v sekundah. (Če ne štejemo direktnega prenosa na tretjem programu / ki pa vsi državljani le ne morem spremljati od začetka do konca)
In kateri notranjepolitičnemu dogodku je TV namenila največ časa tega dne, če ne štejemo štetja dreves v Sloveniji? Kaj je bilo za urednike dominantna novica?
V vseh informativnih oddajah (vedno tudi v uvodni najavi) se je poročalo o (o relativno manjšem) protestu sindikatov. In aktualnost vsebinskega poročila? To, da je potrebno usklajevati vse plače in ne samo minimalne tudi ni bilo izrečeno prvič tega dne.
Na tem mestu pa prihajamo na področju primerjav, oziroma SORAZMERIJ. Da! Sorazmernost je pomembno načelo v demokratični družbi – na različnih ravneh družbenega življenja. O tem je veliko ogovoril ustavni pravnik in bivši premier dr. Miroslav Cerar. Bodimo spet konkretni: Na eni strani sindikalni protest kot dominantna vest skozi vse informativne oddaje, na drugi strani izredna seja DZ o NLB, praktično zamolčana. Tu ni potrebna lekarniška tehtnica, saj je nesorazmerje vidno iz »avijona«.
In še o aktualnosti oziroma »dodatni vrednosti« te seje (ki sem jo omenil že dvakrat) – vprašanju podcenjenosti delnic v sistemu zapovedane razpršene prodaje ( Nihče od bodočih lastnikov ne sme preseči 25 % deleža države). Eden od ekonomistom s katerimi sem govoril, je ob strinjanju, da je to zelo vplivalo na ceno delnic oz. na njihovo nižjo vrednost, je pridal, da se sploh čudi, kako je EU sploh pristala na to. Verjetno je bil to tisti (gnili?) kompromis, po mučnih celoletnih pogajanjih?
Navajate: Menim, da je RTV Slovenija v daljšem časovnem obdobju namenila veliko programskega časa osvetljevanju različnih vidikov bančne luknje, bančne sanacije in konkretno statusa NLB (od koruptivnih in netransparentnih ravnanj do vrednotenja in prodaje). Prepričana sem, da se bo novinarsko analiziranje in spremljanje tematike v javnem interesu nadaljevalo.
Gledano od daleč, tako iz »avijona«, se res tako dozdeva.
Glede tega – pomena seje – se ne strinjamo povsem. Priznam – ocene so lahko subjektivne.
V tej konkretni temu pa se jih da tudi objektivizirati, če hočete »argumentirati s štoparico«. Način prodaje po modelu »zapovedane razpršene prodaje« ni bil javno prediskutiran, lahko celo rečemo: zamolčan.
Moram reči, da sem razprave o prodaji NLB skozi leta skrbno spremljal: V času poslanskega mandata 2008/2011 pa tudi v zadnjem obdobju zaključnih pogajanjih z EU. Človek dobi vtis, da se prav o tem vidiku, ki se je odprl pri koncu dogovorov »ni smelo« pisati, kaj šele poglobljeno razpravljati. Lahko, da sem kaj spregledal. Prosim! V arhivu vaše hiše preverite, koliko se je o temi sploh javno govorilo. V Bruslju prav gotovo – zanima me kako pri nas! Preverite!
Zadnjič sem zapisal, da pa se je radiu o izredni seji z dne 5. december 2018 res nekaj več spregovorilo; a o omenjenem modelu pravzaprav nič. Izpostavilo se je le vprašanje optimalnega časa prodaje, za katero pa se ve, da je to »prikladna« tema za nikoli dorečene polemike – debatable theme oz. neverending story.
Ja, se dogaja. Navidezno se veliko govoril o določeni zadevi, posamezni (včasih zelo pomembni) vidiki pa so včasih v celoti zamolčani. Je posredi nestrokovnost ali politična pristranskost. V prejšnjem dopisu sem ponazoril z JPM (javno predstavitvijo mnenja v DZ / če sem natančen sta bili dve) o volilnem sistemu, kjer se o alternativi proporcionalnemu in večinskemu sitemu – kombinirani model – praktično ni poročalo, čeprav mu je bilo namenjeno največ časa. Kot, da so novinarji sedeli na neki drugi razpravi. Imam podoben občutek tudi ob skromnih povzetkih imenovane izredne seje DZ.
Žal se ponavljam, a to zato, ker prejemam odgovore na neki abstraktni splošni ravni. Vsi poznamo načela, principe in pravila, …Od urednice bi pričakovali, da pozna tudi zakonske obveznosti pri urejanju našega skupnega javnega medija.
Konkretno sem izpostavil nesorazmerje med dogodkoma 5. decembra 2018: Protest sindikatov in izredna seja DZ o NLB. Kot rečeno, ne gre za »lekarniško tehtanje količine izrečenih besed, ampak NESORAZMERJE pri prezentaciji ene in druge zadeve, videno iz »aviona«.
A v kratkem še en tak eklatanten primer!
Skromno oz. skoraj nič se ni poročanja o pritožbi na Upravno sodišče zoper sklep Ljubljanske mestne občine o nepravilnostih v volilni kampanji iz tiskovne konference 8. januarja 2019.
O Popoviču in zapletih v Kopru smo poslušali dnevno, v glavnih terminih; celo takrat, ko se ni nič dogajalo. O pritožbah zoper Zorana Jankoviča pa »ad minimum«. Po naravi stvari in to, da gre za največjo občino in za povrhu še metropolo, bi človek pričakoval, da bo to medijski main ivent, published in main terms. Primerjalno, glede na predhodna poročanja o zapletih v manjših občinah, z vsebinsko bistveno ožjimi zadevami, pa zopet – nesorazmerje vidno iz »aviona«.
(Ne bi dosti zgrešili z oceno, da o pritožbah na volilni izid v Kopru ve 99% gledalcev in poslušalcev in morda le eden od stotih, da je bilo morda kaj narobe v Ljubljani, naši metropoli.)
Berem odgovor gospe Mance Ambrožič pritožniku ( ki je pritožbo na Upravno sodišče pisal v sodelovanju s priznanimi pravniki). Dokazuje mu, da v prvem TV dnevniku ob 13 uri (zopet v najmanj gledanem času) o MOL-u in še tremi občinam ni bilo namenjenih »le« 30 sekund, ampak 50 sekund.
Tega pa res ne bom komentiral.
Ob koncu tega dopisa bi le vprašal retorično, ali če hočete konkretno vas, spoštovana Varuhinja gledalcev in poslušalcev: Ali je urednica informativnega programa v stanju, da zagotavlja neko elementarno sorazmernost v razvrščanju novic in dogodkov po kriteriju družbene pomembnosti in neko (vsaj po videzu) nepristranskost na občutljivem področju politične uravnoteženosti, ki jo narekuje položaj oz. Zakon o RTV.
Lep pozdrav!
Andrej Magajna
P.s.:
Omenjala ste tudi moje pobude za bolj temeljito spremljanje sej Državnega zbora.
Res v zakonu o RTV ne piše, da je potrebno poročati iz vseh sej.
– Seje so praviloma enkrat mesečno. Za javni medij pa seznanjanje z le-temi res ne bi smelo biti »breme«, obremenitev v pomenu prenatrpanosti programa. Seznanjanje »demosa« o dogajanju v hramu demokracije je pravzaprav eden od osnovnih poslanstev javnega medija.
– Nič ne bi bilo narobe, če bi dan pred sejami v DZ gledalce in poslušalce obvestili o sejah in ključnih temah. S tem bi jih spodbudili, da bi v večji meri spremljali neposredne prenose na parlamentarnem programu. Mnogi se v ta tretji program vključijo bolj po naključju.
– V parlamentarnem programu tudi manjka napovednik. Na to že dolgo opozarjamo.
– Ob razpravah bi bilo prav, da lahko na ekranu preberemo ime in priimek govorca, ter poslansko skupino, ki ji pripada. Tehnično verjetno to ni prezahtevna zadeva.
