Leto sedemdeset v tem stoletju,
mi tako moj tahometer kaže,
vse preverim, rezultat ne laže,
na otoku smo in pa v poletju.
Otok velik je in sredi morja,
bržčas v Indijskem smo oceanu,
nak, ne bo, tako je kot v Iranu,
saj zakrita v črno so obzorja.
Nasmeteno, sredi si smetišča,
ni nikogar, ki bi sploh kaj čistil,
socialno bo pomoč koristil,
ni do dela mu, le do igrišča.
Da večina govori angleško,
zdi se, a te videz znatno vara,
tu in tam se piše kdo O´Hara,
sicer pa predvsem po bangladeško.
Vozijo po levi, kolonija
bržčas tole bivša je britanska,
a po videzu bolj marokanska,
kjer sem, je neznanska polomija.
Čuden otok, kam sem le zablodil,
res ne znajdem se v geografiji,
ni toplo, deluje kot v preriji,
da sem v tretjem svetu, sem presodil.
Na otoku sem in smo poleti,
končno nauk prejel sem zgodovine,
gledam spomenik in me prešine,
da na njem napis se Brexit sveti.
