Če nameravajo člani SD, kot je izjavila njihova “voditeljica”, vložiti proti predsedniku vlade Janezu Janši ustavno obtožbo, ker po njihovem ne bi smel protestirati pri javnem tožilcu (protesti so očitno dovoljeni samo levo usmerjenim slovenskim državljanom), bi bilo vendarle dobro, ko bi tovarišica Tanja Fajon slovenski javnosti najprej pojasnila, zakaj Janša nikakor ne sme pisati glavnemu javnemu tožilcu, da ga je strah, ko vsak teden gleda horde protestnikov s transparenti: “Smrt janšizmu, svobodo narodu!” Ali pa morda že imamo revolucionarno pravo? Če ga že imamo, potem pa v resnici sploh ni potrebno nikakršno sprenevedanje. Preprosto napišite na svoje transparente, plačane z denarjem davkoplačevalcev: “Smrt Janši in vsem, ki se mu ne upirajo!” Bomo vsaj vedeli, kaj v resnici hočejo vsi ti protestniki z rdečimi zvezdami parolami proti janšizmu.
Dne 30. junija je bil objavljen moj zadnji članek (o slovenski tragediji, ki se imenuje tovariš Milan Kučan), 2. julija pa je izšla še moja zadnja knjiga o tragediji nekdaj cvetoče kraške senožeti Konka, ki so jo uničili izpušni plini prometnih vozil s ceste nad njo. Takšno je bilo torej moje zadnje slovo od komuniciranja s širšo javnostjo. A zdaj nimam več niti želje niti volje, da bi se še kakorkoli oglašala. Dovolj je bilo, še bolj pa – zaman. Popolnoma zaman. Tako kot je najbrž zaman vse, čemur pravimo življenje. A kljub vsemu, čeprav veliko razmišljam o onostranstvu, celo verujem, pa sem v svojem bistvu vendarle nihilistka. Človeku Bog ne more nič pomagati, ker je Bog prešibek, da bi se ubranil pred človekovo katastrofalno nasilnostjo.
Pravzaprav pišem tole pismo samo zaradi tega, da bi izrazila globok gnus do zadnjih – najgloblje totalitarnih in izprijenih – groženj predsedniku vlade Janezu Janši s strani ostankov Titovega – na jugoslovanski način stalinističnega pravniškega gnezda – v Sloveniji. Gospodu Janši, očetu štirih otrok, dveh še majhnih, in vsem, ki ga ne napadajo, morda celo podpirajo, namreč protestniki s komunističnimi in terorističnimi (antifinimi) zastavami in drugimi simboli že par mesecev iz tedna v teden grozijo s smrtjo. Da bi se izognili preprostim obtožbam vseh prizadetih, da gre v tem primeru za kaznivo dejanje,
SO SE Z NAJVIŠJIMI PREDSTAVNIKI SLOVENSKEGA OSTANKA KOMUNISTIČNEGA PRAVOSODJA TI PROTESTNIKI DOGOVORILI, DA BODO GROZILI SS SMRTJO TAKO, KOT DA GRE SAMO ZA NJIHOVO NESTRINJANJE S POLITIČNIMI IDEJAMI PODPORNIKOV POLITIKE PREDSEDNIKA VLADE JANEZA JANŠE.
Domnevno so te grožnje na desetine in desetine plakatih – že več let – samo izraz nestrinjanja z Janševo politiko. To, da na plakatih piše naj pomensko ne bi bilo niti malo povezano s parolami “Smrt fašizmu, svobodo narodu!”. To, kar je v antifašističnem gibanju pomenila ta parola, da je namreč potrebno pobiti (usmrtiti) vse pripadnike fašizma, naj ne bi niti malo vplivalo na nastanek parole “Smrt janšizmu, svobodo narodu!”. Ta parola je menda samo kulturni in delno celo sociološko znanstveni namig predsedniku vlade Janezu Janši in vsem, ki mu ne nasprotujejo, naj se odpovedo “janšizma” – čeprav doslej – niti kulturniki niti sociološka inteligenca – nista definirali tega pojma, pa čeprav ga dnevno uporabljata kot pomensko (seveda z vidika sociološke znanosti) eno neproblematičnega. Kaj pa pravniki, slovenski pravniki, sploh vedo, kaj pomeni beseda janšizem. Seveda ne. Vedo pa, kaj morajo narediti, da si bodo ohranili visoke položaje. Ubiti Janšo, vsaj politično. Ker morajo ugajati tovarišu Kučanu in njegovim vazalom.
Franca Buttolo, Ljubljana
