Urbanist se je v soseski vprašal,
kaj za vraga se za hišo dviga,
včeraj je še rasla konjska figa,
veter njeno listje je raznašal.
Sosed Šarči, ki ni naše gore
list, temveč priseljenec neznani,
zida zid, soseda mu oznani,
in podobne vrste umotvore.
Sosed Šarči je navajen tega,
saj se ogroženega počuti,
stolp pozidal bo pri vrtni uti,
s kamenjem obdal bo sebe vséga.
Kje se tega Šarči je navadil,
urbanist sprašuje nejeverno,
Šarči se samo drži čemerno,
ravnokar lopato je zasádil.
Tam, od koder Šarči naš prihaja,
dvigajo izključno se zidovi,
s Šarplanine vidijo snegóvi,
za planino sonce ko zahaja.
Ne zanima prav nič urbanista,
kaj z velike vidi se planine,
motijo ga le zidu višine,
da soseska spet bila bi čista.
Naj zidavo mu dokumentira,
urbanist odločno zdaj zahteva,
pa se Šarči kakor zadnja šleva
z lastnega dvorišča absentira.
Tuje so navade, ti presneti,
sliši se odmev soseske glasen,
nauk je zgodbe pač kristalno jasen,
te plotove treba bo podreti.
