Glej konjička, naokoli leta,
brez ročajev je, brez vse opore,
vtis rad dal bi, nekaj da še zmore,
z repom maha prav zato, opleta.
Ga tiščijo na nogáh finance,
rad bi se otresel slabe fame,
pa vrstijo se afere same,
rad razglásil vse bi jih za flance.
Pa ne gre, se hlevček mu sesuva,
v futurizem se konjíč zateka,
se pred javnostjo močno zadeka,
ko na plano se plevel izruva.
Toliko plevela in nesnage,
da boli ga glava, noge štiri,
kmalu kot na ledu jih razširi,
padec bo sledil namesto zmage.
Bil konjíč sem, pravi, ko opleta,
pa poglejte, kakšno zdaj je stanje!
Čaka končno trpko ga spoznanje,
bil navadna da je zgolj maketa.
