Mile Brzi šel se je šahista,
rad mednarodno bi se postavil,
kot profesor šaha uveljavil,
šel po poti fant je narcisista.
Mu ime so takšno dali mlajši,
vzdevek za počasneža primeren,
saj partije je igral čemeren
in izgubljal naglo jih najrajši.
O potezah je razmišljal vneto,
šel sam s sabo večne se rošade,
redno s tem posiljeval je mlade,
deloval turobno, prizadeto.
Mladi naraščaj ves čas dociral,
ni dosegel zlepa profesure,
delal še ponoči je nadure
in razmišljal, koga bi matiral.
Za odstrel šahiste je določal,
ki da z matom jih bo vse porazil,
a pri tem dovolj ni Mile pazil,
sčasoma nič več ni sam odločal.
Zmago bom dosegel epohalno,
med šahiranjem se je zadiral,
ko nasprotnik mu je zgolj pobiral,
tolkel se je vse bolj radikalno.
Iz partíje v drugo gre partíjo,
pa se vsepovsod ponavlja isto,
zašahiral se je pač na čisto,
se lovil na ideologijo.
Redno zdaj izgubljal je partíje,
obveljal za skrajnega levaka,
ki potolče ga že reva vsaka,
Mile Brzi besa več ne skrije.
Večkrat v kratkem doživél je mat,
vedno bolj šahista se odriva,
vidno je, da stvar na psiho vpliva,
v šahu bi se temu reklo pat.
