Stric je bil nekje v ozadju vedno,
nepomemben, vselej vstran odrinjen,
z njim ima nečak odnos prefinjen,
češ saj s stricem ni kramljati vredno.
Stric v zapeček je nekako stisnjen,
da od tam se vidi ga prav malo,
tjakaj se ga je k počitku dalo,
tja je od nečakov bil potisnjen.
Včasih kak nečak se nanj sklicuje,
češ ozadje vedno me ovira,
gospodarstvo hiše s tem da hira,
pa v resnici strica potrebuje.
Stric dejansko hišo vso usmerja,
so nečaki namreč nesposobni,
so nebrzdani in nespodobni,
spore med nečaki stric pomirja,
In ko malo bolje gre nečakom,
strica zlahka v kot se spet potisne,
češ, le naj o stricu kdo kaj pisne,
pokazali bomo mi bedakom.
In tako se igrica ponavlja,
stric na videz preužitkar beden,
za nečake vendar silno vreden,
zlasti ko se javno ne pojavlja.
Strica pred očmi se varno skriva,
za sosede, žlahto je pozabljen,
po potrebi zgolj bo uporabljen,
nesposobnost mladih da prikriva.
Vedno bolj pa stric v ospredje sili,
vedno teže namreč je z nečaki,
vsak dan bolj izpadajo bedaki,
prošenj njihovih se stric usmili.
Slednjič zadnjič javno se prikaže,
stric na parah, okrog njega žlahta,
čezenj dana strgana je plahta,
javnosti zdaj slika več ne laže.
Kakšna zdaj nečakov bo usoda,
temeljno postalo je vprašanje,
vržen ko je stric v negibno stanje,
in v ospredju skrajna je zabloda.
