Spet pojavil se je na ekranu,
Face TV se tisti hiši pravi,
takšni redni so na njej pojavi,
on bil tokrat spet je v prvem planu.
Face, ne Fake, v naslovu je pisalo
in pa Mirna Bosna v pojasnilo,
kaj se v intervjuju govorilo
tem bo tokrat skratka, kratkomalo.
V prvem planu in pa v velikosti
vsej naravni bil je scela viden,
pa v besedah karseda previden,
ni bilo sledu več o grobosti.
»Moj nasprotnik ni kriv,« je izdavil,
ves zadihan kakor ponavadi,
v slogu Vsi imejmo spet se radi
svojo je resnico svetu pravil.
Več resnic je, toda ta resnična
naj bila bi, v eter je povedal,
nepremično v kamero nas gledal,
češ resnica druga da je nična.
Kaj mu je, da ploščo je obrnil,
da nasprotnika takole brani,
na njegovi da se znajde strani,
mar bi komu rad zdaj kaj povrnil?
Dajte no, postal ni maček miška
iz nagibov kakšnih plemenitih,
se po znanih le ravna kopitih,
stara taktika – ni menjševiška.
So zato mu spet besedo dali?
Jasno, da zato, za mirno Bosno
in non-paper hkrati, pismo rosno,
vse povedano je v zgodbi mali.
V zgodbi mali in primerno kratki,
ki jo zdaj je na ekran prinesel,
da s pojavo sebi prizanesel
z neprijetnimi bi pač podatki.
