Neresnica pravljično je delo,
pravljice objema mit pač čvrsti,
saj izmišljene so vse po vrsti,
nič ni res, četudi bi se zdelo.
Se okrogli jubilej praznuje
v svetu pravljic, kjer je dosti dela,
prireditev ni preveč vesela,
videz daje, da se sestankuje.
Glavni ni govorec prav posrečen,
židane ni volje, je čemeren,
jubileju pravljic prav primeren,
pravljičar šibák, res podpovprečen.
Palček v prvi vrsti se šopiri,
da bi viden bil, to je resnica,
misli, da godi se mu krivica,
ker samo resnico golo širi.
Pravi, da je prva veličina,
da resničen je, pošten do kraja,
nejevernost pa da mu nagaja,
ne priznava glavnega mu čina.
Veličina, meni, neizmerna,
v njega da podobi se nam kaže,
drugo vse je podlost, ki le laže,
mitom opozicija neverna.
V svetu pravljic on je velikanski
demokrat, človekoljub, persona,
zoper to resnico ni pardona,
škrat je v mitu ves megalomanski.
Vendar pada pravljicam naklada,
vedno manj naivnih jih prebira,
stran z osmrtnicami le odpira,
delo to zdaj najbolj se obvlada.
Škrat ob jubileju se preseda,
pravi, da ga težko delo čaka,
njega pravljičnega ker junaka
ne ubogajo več kot vseveda.
Ne drži v dvorani se veselo,
saj zaveda se, da v pravljic svetu
boj z resnico bo sledil nasvetu,
da pusti naj Sizifovo delo.
