Iz podzemlja spet se je prikazal,
mila ni bila mu tema dosti,
njega so izhodi zdaj pogosti,
palček Smuk ljudem rad pot bi kazal.
Mlade pravi, da bi s tem podprl,
mila ni mu kvaliteta zraka,
se v podzemlju CO2 pretaka,
na mladino zdaj bi se oprl.
Borec je od nekdaj iz podzemlja,
bitje malo, kajpak mitološko,
se obrnil je k ljudem otroško,
češ da jih od spodaj budno spremlja.
O spremembah je na glas govoril,
kritiziral svet prav na debelo,
solidarnost hvalil je veselo,
palček Smuk je zopet milo dvoril.
Da ne bo pouka več ob petkih,
mila ni mu kakšna vest drugačna,
da mladina v pravljicah ni lačna,
pravil je in o izhodih redkih.
Končno nek razumnež ga ustavi,
pravljic da je konec, goljufanja,
mu pove, da veseli se stanja,
ko v podzemlje škrat nazaj se spravi.
V tisto, ki izhodov ne dopušča,
vsebnost CO2 kjer je visoka,
vsa zadeva niti ni globoka,
a pokrov svetlobe ne prepušča.
Vse prilagojeno je za bitje,
vse za škrata tam je ekološko,
večno traja stanje mitološko,
vse gre v pravo smer, se pravi v gnitje.
