24.7 C
Ljubljana
nedelja, 20 junija, 2021

»Miklavž je!« – Po drugi svetovni vojni je bil Miklavž pri nas v ilegali

Pisalo se je leto 1956. To je bil čuden čas; čas, ki ostaja le v bledem spominu tedanjih cicibanov, dandanes še živečih starih gospodov in gospa. Zima se je začela že na dan mrtvih, 1. novembra. Pedagoški delavci – tako kot vsi državni uslužbenci – niso smeli hoditi k maši. Otroci so svoje učiteljice, imenovane tovarišice oziroma »tršice«, kljub svoji navihanosti in nagajivosti še spoštovali in ubogali, slednje tudi zategadelj, ker je poredkoma, a vendarle, priletela kakšna »facka«, navito je bilo kakšno uho, dečki pa so se bali, da bodo povlečeni za »ta sladke«.

Pouk je bil izmenoma dopoldne ali popoldne. Ni še bilo nalivnih peres, kemičnih svinčnikov in flomastrov, ni bilo delovnih zvezkov, mobilnikov in računalniških tablic, cicibani so s seboj v šolski torbici prinašali poleg nekaj zvezkov malega formata le še Računico in Prvo čitanko Venceslava Čopiča, opremljeno s čudovitimi umetniškimi risbami Toneta Kralja. Na steni v učilnici je bila − namesto Križanega − podoba državnega voditelja maršala Tita, ki je s strogim pogledom ves čas iznad table gledal na učence in jih spodbujal k marljivosti. Ob prihodu učiteljice v razred so učenci morali spoštljivo vstati, reditelj je stopil pred tablo in zaklical ukaz »Mirno!« ter pozdravil: »Za domovino!« In ves razred je odgovoril: »S Titom naprej!« (Ja, nekakšna socialistična molitev pred poukom…) Tudi šolska malica je bila skromna: rezina črnega kruha, košček oranžnega amerikanskega sira iz konzerve in skodelica bele kave, se pravi proje ali divke z mlekom.

To je bil čas, ko je bil sv. Nikolaj oziroma Miklavž v ilegali. Tedaj še ni bilo veselega decembra, v trgovinah še niso že ves november prodajali čokoladnih Miklavžev, Božičkov in Dedkov Mrazov ter drugih dobrot, komercialno povezanih s pričakovanjem božiča in novega leta. Predvsem pa še ni bilo nekakšnih »adventnih koledarjev« z enookimi pošastmi, ki z adventom, torej s časom duhovne priprave na božič, nimajo nič skupnega. (Moglo bi se reči, da gre dandanes za krajo in zlorabo pojma advent, zato bi − če zapišem malo za šalo in malo za res − Cerkev lahko zahtevala varstvo avtorskih pravic in s tem povezano povračilo materialne škode, seveda ob zavestnem pozabljanju duhovne škode.) Celó Dedek Mraz, edini dovoljeni dobri mož v tistem času, se je smel pojaviti šele 26. decembra.

Priletna učiteljica gospodična Milka, za cicibane preprosto »tršica«, je na god sv. Nikolaja z aktovko v naročju stopala proti šoli k popoldanskemu pouku. Pot jo je vodila mimo postaje Ljudske milice, kjer je pogosto pred vrati stal brkati miličnik, podoben Stalinu, in srepo motril mimoidoče, tako da pot tam mimo ni bila prijetna. Tistega popoldneva ga ni bilo, zato je nekako z lažjim korakom nadaljevala pot. In prav tam jo je prehitel njen pranečak, obut v lepe, nove rjave čevlje, sicer tudi on ciciban. Veselo jo je pocukal za rokav in odhitel naprej. Srce ji je zaigralo, ko ga je videla hiteti v šolo v novih čevljih, zakaj prav ona je bila Miklavž, ki mu je bil tisto jutro prinesel nove čevlje. Ne samo novih čevljev, prinesel mu je tudi lepo leseno rdečo »pátino«, kot se je tedaj reklo skiroju. Ja, srce ji je zaigralo, ko se je spomnila, s kakšnim veseljem je sprejel nepričakovani Miklavževi darili, katerih se ni nadejal. Namreč, njen še ne sedemletni pranečak je še verjel v Miklavža in njegovo dobroto.

»Joj, kaj bo danes v razredu!« je nenadoma spreletelo staro učiteljico. Spomnila se je, da je med njenimi učenci tudi Slavko, sin glavnega miličnika, znanega po tem, da je nekaterim ljudem, ki so »hodili k maši«, povzročal težave in so se ga zaradi tega ljudje bali. Tudi ona je bila nenehoma pri pouku v nekakšnem strahu, da ne bi učencem kazala svoje vernosti, saj se je zavedala, da bi Slavko lahko doma kaj povedal. »Kaj bo, če bodo otroci govorili o Miklavžu? Kaj naj jim rečem?« Njen korak se je upočasnil, začela je premlevati svoje védenje o sv. Nikolaju in oblikovati misel, ki jo bo, če bo potrebno, povedala učencem, tako da bosta volk sit in koza cela.

Ob zvoku šolskega zvonca je vstopila v razred. Nemir v razredu je bil neobičajen, reditelj je pozabil na vsakdanji pozdravni obred, cicibani so čebljali drug čez drugega in šele njen vzklik »Otroci, pouk se začenja!« jih je za silo umiril.

»Kaj vam je danes? Zakaj ste tako nemirni?« jih je strogo nagovorila. Navdušeno so kar sedé in drug čez drugega začeli pripovedovati, da je danes Miklavž in da jim je prinesel to in ono, sicer skromna, a kljub temu zaželena in dobrodošla darila. Molče jih je poslušala. Ko so nehali s pripovedovanjem, jih je nagovorila:

»Glejte, miklavževanje je lep običaj, ko odrasli ljudje, praviloma starši in sorodniki, obdarujejo otroke v spomin na dobrotnika iz Male Azije, ki je v davnih časih pomagal revnim ljudem. Bil je škof in tako dobrotljiv, da so ga po smrti razglasili za svetnika. Ime mu je sv. Nikolaj, po grško Nikolaos in po domače Miklavž. Ampak danes Miklavža ni. Ljudje ohranjamo le spomin nanj, tako da ponoči obdarujemo otroke in morda tudi odrasle.«

Tedaj je Slavko dvignil roko − in še preden mu je učiteljica dala besedo, je vstal in radostno vzkliknil: »Tršica, Miklavž je! Tudi meni je nekaj prinesel.«

Niceja Cigoj

Zadnje novice

Sorodne vsebine