Levček zarjovél je piskajoče,
kolikor glasilke dopustijo,
da živali druge onemijo,
kaj to dete levček vendar hoče.
Z levo šapo praskal se po nosu,
kjer ne smelo bi ga nič srbeti,
tulil, da začelo je boleti,
da je bolečina v enem kosu.
Noče, pravi več veterinárja,
zunaj kletke, ki le ordinira,
hoče, da se v kletko jih zapira,
češ da več ostane s tem denarja.
Smo v živalskem vrtu, se razume
in iz njega ven ni več rešitve,
levček té podpira zgolj storitve,
ki živalski svet jih ne razume.
Biti v kletki tiho, ubogljivo,
znotraj se pustiti le zdravíti,
vanjo veterínarje spoditi,
to rešitev hoče nalezljivo.
Čudno prav zares, da z levo roko
bi urejal zdravstvene storitve,
za pravic živalskih pa kršitve
okrivil povprek celotno stroko.
Levček tole dejstvo zametuje,
da zunanji večkrat so potrebni,
dohtarji, zavódi pač pogrebni
in ko psihiatra potrebuje.
