Srečanj je na vrhu preobilje,
enkrat je v Davosu, drugič v Pragi,
ljubljeni srečujejo se, dragi,
premagujejo se mnoge milje.
Takšen vrh naj Bled bi bil seveda,
a se ga namerno ponižuje,
v zemljo tlači, z njim počne najhuje,
da od vrha je le senca bleda.
Tam bilo nikogar ni, povejmo
stokrat, da resnica bo postalo,
če pa že, bilo jih je premalo,
se za norca sami s tem imejmo.
Če na Bledu dva se zgolj dobita,
to pa res je vrh, en sam vrhunec,
čivkal je predlani žoltokljunec,
z mero, ki bila je prav nabita.
In če lani bil en sam na Bledu
udeleženec vrhunskega je vrha,
kar bila je prav ledena prha,
rekli v medijih so: vrh na ledu.
Ko deset jih pride, ni dogodka,
vrha ni, je vse le bleda senca,
kaže v medijih se zgolj sekvenca,
ni ljudi, je kot obris zarodka.
Zadnji čas, da nova se višina
za dogodke vrste te poišče,
pravijo, najboljše prizorišče,
vrh najboljši da je Šarplanina.
Šarplaninec tam samoto pase,
vedno je na vrhu, se ga kaže
in posnetek čisto nič ne laže,
na vrhuncu jarec je, sam zase.
