Vrsto gledam, zgoraj je na sliki,
štirje asi, pokerska naveza,
kjer najmanjši v starešino dreza,
klavrni so ti kvartaški liki.
Vrsto gledam in si svoje mislim,
trije že odšli so zgornji asi,
drug za drugim, sicer bolj počasi,
eden je še tu z obrazom kislim.
Vrsto gledam in samo odštevam,
kombinacija je pokra šibka,
vrsta ni več prožna, ni več gibka,
enega samo še v njej najdevam.
Vrsto gledam, dobro se zaveda
ta, ki v njej edini zdaj samuje,
tudi on da z njimi odpotuje,
ki s hudičeve podobe gleda.
