Le od kod ime spet to prihaja,
ki na rodno grudo me spominja?
A obraz se čudno mu spreminja,
bled odsev spomina le ostaja.
Le zakaj se fant tako usaja,
z vrvico grozi vsem neposlušnim,
srečo prerokuje malodušnim?
Ve, kako in komu naj ugaja.
»Jakob, Jakob,« so besede tiste,
ki delujejo tako sovražno,
on pa izgovarja jih prav važno,
češ da krive so besede iste.
Iz besed sovraštvo da nastaja,
nad ščenetom da se bes izraža,
ki podela se, smrdi garaža,
in potem se Jakobu zavdaja.
Iz besed prihaja da sovraštvo,
zlasti teh, ki berejo se z desne
proti levi, to so grožnje resne,
v teh fant prepoznal je samopaštvo.
Gruda, krona kralja z njo Matjaža,
znano nekam, a premalo jasno,
kar prešine me in rečem glasno:
vrvica nesrečo to odraža!
Nanjo je priklenjen kakor psiček,
utesnjuje z njo ga nesvoboda,
misel na nesrečo fanta gloda,
ko na vrvici ga vodi striček.
