Dva sva, torej nisva čisto sama,
dva laži utapljava zdaj družno,
dvakrat je ozračje zdaj bolj kužno,
dva sva, torej ni več monodrama.
Dva sva, se po rami potrepljava,
sva kot v ogledalu bratska slika,
dva sva, torej podvojena klika,
ki na daleč se jo že zaznava.
Dva sva, prvi Boris, drugi Marko,
a čedalje bolj se zdiva eno,
videz dajeva, da potopljeno
iščeva razbito lastno barko.
Dva sva, si podporo družno dava,
dvema se godila je krivica,
dvakrat tepla naju je resnica,
dva edina rada se imava.
