17 C
Ljubljana
sreda, 21 aprila, 2021

Marjanca Š. Horvat: O LEPI SOVI

Se melje še naprej na javni sceni,

kdo sovo zaposlil je v tisti hosti,

da pela bi lepo in da pogosti

bili nastopi bi uspešni njeni.

 

 

Da lepa je, da treba ni ji peti,

obveščanje da v njeni ni domeni,

prihajali izgovori ceneni

iz gozda so, po vrsti vsi zadeti.

 

Alibi so iskali nje branilci,

da pela ni gotovo sova mlada,

jezikov tujih namreč ne obvlada

izpadli so vsi trije kot lažnivci.

 

Da sliši sova na ime Nataša,

konjiček šarec prvi je zanikal,

se črn konj potem v zadevo vtikal,

se kozo, ki vse zmelje, slednjič vpraša.

 

Nobeden vedel prav nič ni o sovi,

le ona buljila je zopet v prazno,

se delala s tem lepo in prijazno,

da vprašal si se že: obraz spet novi?

 

Od sovinih branilcev treh nesrečnih,

zdaj tisti, ki prav redno kozo melje,

spotika se ob lastno rdeče zelje,

ki zraslo je na zeljnikih nevšečnih.

 

Konjiček šarec sploh ni vedel zanjo,

demenca črnca že ugonablja,

ta, ki melje kozo, pa pozablja,

da plat nastavil zanjo je zunanjo.

 

Kdor stavil je na sovo, njeno pozo,

uštel se je pošteno, zdaj vsi trije

izpadli so bedaki, saj ne skrije

se več, za kakšno so noreli kozo.

Zadnje novice

Sorodne vsebine