Bil pohod je, vojska vsa v koloni,
on na čelu, šlo je bolj počasi,
ni bilo težav, ko tam na jasi
skoči v grm on in brž se skloni.
V grm je izskočil sredi zime,
v mislih pa v koruzno polje stekel,
vpil, ne grem več dalje, in se slekel,
vse zavoljo prav nezdrave klime.
Da s kolono iti več mogoče
dalje ni, nato je vpil iz grma,
sredi polja da je pot prestrma,
njemu pa je sredi zime vroče.
Vsega zanj bili so drugi krivi,
z njimi ker ni moč sodelovati,
vpil iz grma je in krilil hkrati,
zmerjal jih, da so nezanesljivi.
Je obesil še na grm belino,
ki jo nosil zadaj je, igraje,
z njo pomahal v znamenje predaje,
vso kolono pahnil s tem v črnino.
Dezerterstvo, vpili so na levi,
komandant je vendar dezertiral,
vse napore skupne sabotiral,
vsule so se ihte, besi, gnevi.
Razpuščena je bila kolona,
šli so vsak na svojo stran sovdati,
ni bilo poraza moč oprati,
on postal je dezerterstva krona.
Kar čez čas ponovno se pojavi,
glej ga zlomka, dezerter spet vpije,
hoče, da zadeva se prikrije,
nov pohod pomladni zdaj najavi.
Resda spodnjice je v grmu pustil,
bi pa zdaj poganjal rad pedala,
bicikliral, nova moč bo gnala
nov pohod, nedavno je izustil.
Da ni dezertiral, prepričuje
vse po vrsti, vsega virus kriv je,
ta pognal takrat ga je prav divje,
zdaj pa stvar je mimo, on spet tu je.
Zadnjo plat na silo si umiva,
pere si obraz, in pojasnjuje,
da ni dezertiral, zatrjuje,
dizenterija bila je kriva.
