Da Pinocchio je popularen
in ime Ostržek še posebno,
vzdušje pokazalo je pogrebno,
nek dogodek karseda bizaren.
Nov Ostržek šel je med rojake,
prešnji mirno stopa zdaj v pozabo,
novi bolj je za današnjo rabo,
svet današnji potrebuje take.
Kar ga cirkus je najel za konja,
no, v resnici šlo je za oslička,
zlepa osedlanega konjička
videl nisi, čutil njega vonja.
Eno le tiskovno konferenco
je doslej Ostržek skupaj spravil,
en nastop, bi skoraj že pozabil,
na igralsko svojo referenco.
Zdaj predstavo stranka mu zakupi,
ki želi Ostržka si zabave,
gledati nastope prav norčave,
kakšni spremljajo oslička hrupi.
Da ne hodi v šolo, ga dolžijo,
Pepe pa šolnino zanj plačuje,
on iz šol zasebnih se norčuje,
v cirkusu da zganja polomijo.
Pa se naš Ostržek znajde urno,
vsi da ga napadajo, se hvali,
a osličku, njemu kot živali
cirkus da bo vselej ploskal burno.
Treba šole res mu ni zasebne,
Pepe naj le brž objavi vdajo,
ker pa ga za norca vsi imajo,
bil potreben vzgoje bi posebne.
Pepe zdaj edini objokuje
žalostno Ostržkovo prihodnost,
zanj sta cirkus in norčava modnost,
večna lutka, ki se jo kupuje.
Ta Ostržek níkdar ne odrase,
naj ga stokrat vrže čez koleno,
bo čez nekaj let samo poleno
ali osel, ki se samcat pase.
