V šolo Zarjan šel bo in to v novo,
kamen že na kamen se postavlja,
kamni kakor eden, vse proslavlja,
gre za novo in ne za prenovo.
Zarjan sprva skeptično razmišlja,
da je drago šolanje njegovo,
mar zares je treba v šolo novo,
ob številkah vedno bolj pomišlja.
Je poštevanka še vedno v glavi,
ve, kaj je milijona polovica,
mnenja je, da se godi krivica,
naj zato račun se brž popravi.
Zarjana potem v rjuhe dajo,
naj prespi in naj se ne sekira,
stara šola namreč se podira,
novo stokrat raje da imajo.
Zdaj doživlja Zarjan takšne sanje,
šolo kmalu, ve se, bo prerasel,
na državnih se bo jaslih pasel,
kaj mu mar, požvižga fant se nanje.
Zjutraj razsvetljenost ga predrami,
»Še dodatno pol milijona,« vpije,
pod rjuho smrkavec se skrije,
»s šolo naj ubadajo se sami.«
Ni ga tale šola izučila,
zgleda, da jo večkrat bo ponavljal,
bo naloge dostikrat popravljal,
šola ga bo pač ugonobila.
Ni da bi se veselila skupnost,
šolanje je Zarjanovo drago,
z njim slavili bomo skupno zmago,
šele, ko odnese ga koruptnost.