Ivan v matematiki odličen
bil naj bi, izvrsten do nedavna,
le navzgor je šla krivulja ravna,
kazal Ivan vsem se je petičen.
Ta navzgor krivulja več ne mine,
s prstom nanjo je občinstvu kazal
in po tabli bajne cifre mazal,
vzponi, rekel je, so serpentine.
Sam si naračunal je prihodke,
jih delil potem je kot bonbone,
pa v resnici šlo je za milijone,
za občinstvo pekel je piškotke.
Ga pobarajo mimoidoči,
dol da šla krivulja je rapidno,
da ravna naj karseda previdno
in da plus od minusa naj loči.
Štiriletna šola da ga čaka,
naj bo v matematiki razsoden,
v kalkulacijah nikar prezgoden,
kajti draga da je šola taka.
Nič ne de, se Ivan posmehuje,
bom pa delal šolo bolj potratno,
štiri leta zraven še dodatno,
meni vsaj ponavljanje ni tuje.
Osem let prinese dvakrat štiri,
sem vnaprej že namreč skalkuliral,
da rekorde stare bom podiral,
takšne Ivan naokoli širi.
Ivan v matematiki odličen,
šola ponavljalska silno draga,
važno je, da sebe fant premaga,
rezultat pa itak znan je – ničen.
To pač ne, je ničla previsoka,
rezultat bo bistveno drugačen,
razred gol in bos, pošteno lačen,
luknja žal za vselej pregloboka.
Kaj pa Ivan, mar bo res ponavljal?
Kje pa, ta nikoli ne izdela,
matematika bo fanta vzela,
ko bo pluse v minuse popravljal.
