Dal kraljestvo palček je za konja,
v pravljični deželi znani kronski,
bedi kraljeval da dvomiljonski
bi naslednik brez okusa, vonja.
Vzeli Cezarčku so kraljevanje,
preden zopet kralja so dobili,
končno konja šarca določili,
prepustili mu poveljevanje.
Palček dal za konja ni kraljestva,
nak, kraljestvo konju je pripadlo,
kolikor se v njem še ni pokradlo,
kolikor ostalo je občestva.
Konjska slava da bo kratkotrajna,
vedeli podaniki so mnogi,
a da konj bo scela v osla vlogi,
se prikriva kakor stroga tajna.
Se dresira konja v hipodromu,
da bi malce konju bil podoben,
pa ostaja trajno nesposoben,
konj v galopu dirja proti zlomu.
Konj v sosednje se vtikuje staje
in sosede vse na boj izziva,
kjer ga ne srbi, se rad preriva,
da le vtis nekako revež daje.
Če je treba, Šarec konj pozersko
še angleške intervjuje daje,
Alibaba mu jih piše, ta je
vlogo zanj prevzel zdaj kaskadersko.
Dal kraljestvo palček je junaku,
ki si upa vse, saj izgubiti
nima kaj konjiček srboriti,
dal levaku ga je in bedaku.
Publika smeji se, konju vzklika,
hipodrom za cirkus zamenjuje,
konj pa osla v njem igra vse huje,
ne spozna, da zanj ne bo umika.
Proti vsem konjiček se vojskuje,
tolče sam po prsih se s kopiti,
v kratkem kaj z njim treba bo storiti,
se ozadje scene že sprašuje.
V zraku takšen se scenarij vonja,
da kraljestvo se naprej bo dalo,
sicer počakalo s tem še malo,
preden konjederec vzame konja.
