Ah, hudir je, če sta prepodobna
si soseda, skoraj že kot brata,
ko z jezikom vneto se trepljata,
slika je naravnost prispodobna.
Eden se na šarcu konjenika
bi igral in delal se junaka,
drugi pa na belem konju čaka,
da spopadeta se kot dva bika.
Ni prostora za dve konjski glavi,
bazovsko popaseta da gmajno,
da na njej se obdržita trajno
v konjski drži in človeški slavi.
Prvi zmerja drugega s črnuhom,
drug nazaj ga z rdečekljunom pita,
publika je cirkusa že sita,
zgolj udarci nizki, pod trebuhom.
Konji ne ravnajo preudarno,
to še bazovski je gmajni jasno,
če bi mogla, vzkliknila bi glasno:
»Dol z blamažo to totalitarno!«
