Vozil se z blindiranim vozilom,
z avtom kajpak znamke je prestižne,
še stopničke je imelo dvižne,
da podobno je bilo nosilom.
Bil ponosen silno na konjička
je jeklenega, ki ga je jahal,
zablindiran ven iz njega mahal,
se trdnó oklepal je vozička.
Šefa je nad šefi izigraval,
se podil navkreber v serpentine,
pač zato, da čas hitreje mine,
si v vozilu zraven požvižgaval.
Odpovedale nato zavore
nek so ponedeljek iznenada,
je spoznal, da res jih ne obvlada,
z avtom več voziti se ne more.
Vzeli so blindirano vozilo
mu nato in ga domov poslali,
za en mesec mu še spremstvo dali,
da ob njem se v klanec je gonilo.
Kar se spomni fant, da imitiral
spet lahko vozilo bi paradno,
ker je vreme lepo, prav pomladno,
bi lahko ob petkih bicikliral.
Se pred kolesarje bo postavil,
kot je svojčas v serpentino gonil,
imitiral hupo, ves čas zvonil,
sicer pa, saj veste, kaj bi pravil.
Dá blindiranec veliko nase,
zdaj z bicikla imitator maha,
je tako, če konja se razjaha
in na psa docela presedla se.
