Naš tridesetletnik se ponosno
zadnjič je pred starši zašopiril,
v prazno svoj pogled nato usmeril,
rekel, da ni itak nič donosno.
Trideset od osamosvojitve
let minilo je, od popkovine,
čas, pripomnil je, res hitro mine,
a premajhne da so pridobitve.
Stanovanja lastnega še nima,
avtov pa le sedem je zamenjal,
se ne bo na borzi dela drenjal,
takšno ga početje ne zanima.
Dobe delovne ima cel mesec,
mesec prazni mu za zgled je glavni,
o prihodnosti razmišlja slavni,
da postal bi prvi jajcenesec.
Drugo se dandanes nič ne splača,
ali prvi, ki sam jajca nosi,
manj od tega ne, čeprav ga prosi
generalni, naj patent prevrača.
Tudi če dobi priporočeno
pošto od predsednika države,
se ne splača, saj so roke zdrave,
vse v hotelu Mama postorjeno.
In če bi dobil tri povabila
od UN-a, Bruslja in EU-ja,
se tridesetletnik ne pomuja,
kot sta starša svojčas naredila.
Kaj bi delal, se brez zveze trudil,
ko pa mesec vsak dobil dohodek
bo zajamčen, le da kot osmodek
jutri se, na nov bo dan prebudil.
