Psica laja v luno, ko je v ščipu,
to že pračloveški rod je vedel,
a se novi rod šele zavedel,
da katera laja v vsakem hipu.
Da bi ne renčala, ni trenutka,
proti satelitu nastrojena,
pasja vsa, ihtavo nasajena,
prav uborna psica brez občutka.
Ni dovolj, da v mesec sama tuli,
da njen trop ne bevska, ni ga dneva,
rod človeški lajež ta pogreva,
ki je takšen, kot da osel kruli.
Le v katerem psica zverinjaku
takšne si izpade dovoljuje,
se normalen človek zdaj sprašuje,
ali to dogaja se v svinjaku.
Nekaj se je tukaj pomešalo,
pojasnili so človeku modri,
tisti kuzli s črnimi se kodri
še brez lune čisto je zmešalo.
Sama v glavi zdaj na luno leta,
z nje izgnala bi kapitaliste,
naselila parazite, gliste,
s takšnimi idejami opleta.
Dobro, saj razumeš, da je nora
in da takšen njen je ubogi zarod,
vendar tega ne prenese narod,
konec tej noriji priti mora.
Kaj zdaj potemtakem je storiti,
da ne bo ves mesec polna luna,
človek moder naglo izračuna,
psico mora dohtar umiriti.
