Komisar? Ni zgodba partizanska,
da imela bi še komandanta,
pa kulturnika, dva zafrkanta,
kriza je globoka in dejanska.
Padel vanjo komisar je neki,
ki ni partizanski, boljševiški,
po evropsko nosi se, deviški
ves je v svoji čisti preobleki.
Neopazen, čisto brez karizme,
populizma, skratka brezizrazen,
toda vlekel fant bi rad narazen,
ta elipso delal bi iz prizme.
Na spregled ga mesece bilo ni,
lena rit celo so zanj dejali,
zdaj pa kar naenkrat prepoznali
komisarja v neki sivi coni.
Zoper lastne bi fanté rovaril,
sredstva bi pogojeval finančna,
se obnašal kakor luknja bančna,
lena rit, kaj s pojmom bi skoparil.
Rekli zanj so, čudežni je deček,
ta namočil lastno bi državo,
skliceval se na evropsko pravo,
kakor da bi bil kak njen izmeček.
Ni izmeček, je le komisarček,
tisto z leno pač v okvir ta sodi,
fant zgubljen je, za ukazi blodi,
pričakuje pa še kak denarček.
Mesece ga ni bilo zaznati,
zdaj potuhnjeno bi spodkopaval,
kdo lenuharja bo obravnaval,
ki se spravil svoje je izdati?
Je pri komisarjih tistih pravih
znano, kaj zgodi se s temi tipi,
se postavijo jim naglo kipi,
sklep je v častnih salvah in pozdravih.
Sreča, da to komisar ni takšen,
ampak da v evropski smo kulturi,
a bo zanj prišlo ob pravi uri
v obravnavo, kdo je in pa kakšen.
Se zaključi kriza ta njegova,
ki se vanjo sam je samcat spravil,
je res treba, da bi dalje pravil,
kakšen Lenart to je, vedno znova?
