Na današnji dan se Cerkev v svojem liturgičnem koledarju spominja Marijinega imena. Gre za spominski dan v zahvalo za zmago krščanske vojske pod poveljstvom poljskega kralja Jana Sobieskega nad Turki, ki so ogrožali evropsko celino, v bitki pred Dunajem 12. septembra 1683. Tedanji papež Inocenc XI. je zaradi te velike zmage zapovedal praznik za vso Cerkev. Dolgo so ga obhajali na nedeljo po malem šmarnu, torej prazniku Marijinega rojstva (8. septembra), kasneje pa ga je papež Pij X. prestavil na 12. september. Od tega velikega dogodka na današnji dan mineva 335 let.
»Turki so več let pripravljali pohod v samo središče Evrope. Prihod Turkov vse do Dunaja je predstavljal resno grožnjo za celoten zahodni svet. Leta 1683 v mesecu juliju so začeli oblegati mesto, ki je bilo rešeno turške nevarnosti šele 12. septembra, ko je poljska vojska pod vodstvom svojega kralja Jana Sobieskega in ob duhovni pomoči kapucina Marka iz Aviana prispela na bojišče. Nosili so prapor z Božjo Materjo. Poljski kralj je v nevarnosti molil: “Naj prodremo proti sovražniku s popolnim zaupanjem v zaščito z nebes in s pomočjo najsvetejše Device.” Ker je bila zmaga tako nepričakovana in blesteča, je praznik Marijinega imena zahvalni praznik.
V rimskem koledarju praznik velja za podvojitev praznika Marijinega rojstva, obdržal pa se je iz zgodovinskih vzrokov in ukoreninjenosti pri ljudeh v nemško govorečih deželah. Posebej slovesno praznujejo ta dan na Dunaju in po celotni Avstriji.«! (vir: brezje.si)
V Sloveniji je šest cerkva posvečenih Marijinemu imenu. Najdemo jih v Dobovi, Rušah, Mengorah na Tolminskem, Sveti Planini nad Zagorjem, Kalobju in na Žežlju pri Vinici. Prav v tej romarski cerkvi v Beli krajini so se ljudje zbirali ob turških vpadih. Okrog cerkve so postavili taborsko obzidje, kamor so se zatekali prebivalci Vinice in sosednjih vasi. »Kako hudo je bilo takrat, pove že podatek, da so leta 1469 Turki odpeljali iz Bele krajine v sužnost 500 dečkov in deklic. Iz tistih časov se je ohranila zgodba, ki jo poznajo še po nekaterih slovenskih krajih. Ob turškem vpadu v belokranjske vasi so se ljudje zatekli na Žeželj. Ponoči so prišli Turki. Na vsak način so hoteli preplezati zid. V skrajni sili so se branilci zatekli k zvijači. Postavili so se v procesijo z gorečimi svečami. Pri enih vratih so hodili iz cerkve ven, pri drugih pa noter. To se je ponauljalo brez konca. Turke je prevuzel strah. Spraševali so se, odkod se jemljejo vsi ti ljudje. Bali so se, da bodo branilci ta ogenj zmetali nanje. V velikem neredu so zbežali z Žežlja.« (vir: kam.si) Pomenljivo je, da prav v zadnjem času postaja Bela krajina kraj, kjer se močno povečuje koncentracija ilegalnih muslimanskih migrantov.
V mesecu oktobru pa se ob prazniku Rožnovenske Matere Božje spominjamo tudi velike zmage nad Turki pri Lepantu, ki je bila izmoljena z molitvijo rožnega venca. Ta praznik nas opominja, da je za obrambo slovenske in evropske identitete potrebna vrnitev k živi veri ter aktivni krščanski drži, pa tudi k temu, da znamo pravilno ovrednotiti odpor nekaterih srednjeevropskih držav proti nekontroliranemu uvozu migrantov. Dejstvo je namreč, da se islam v Evropi krepi in tudi vse bolj radikalizira, zato je potrebno odločno ukrepanje. Predvsem pa se moramo zavedati, da nobena obramba ni dovolj močna, če ni podprta s postom in molitvijo. Ni dovolj zgolj izražati pripadnost krščanskemu izročilu, ne da bi pri tem aktivno sodelovali z molitvijo. Tudi zato ne moremo spregledati številnih Božjih posegov v človeško zgodovino v zadnjem stoletju, zlasti Marijinih prikazovanj v Fatimi in Medžugorju. Vsi ti dogodki imajo tudi skupni imenovalec: poziv človeštvu, zlasti evropskim narodom k spreobrnjenju ter molitvi, pa tudi katoličanom, da bi se posvetili Mariji in po njej Jezusu.
Krščanski forum SDS se zato vnaprej pridružuje vsem molitvenim pobudam za domovino in za Evropo, ki ne more braniti same sebe zgolj s sekularizmom in laicizmom, pač pa z vrnitvijo h aktivnemu krščanskemu življenju.
Krščanski forum SDS, 12. septembra 2018
