Kaj je danes v krizi? Pravzaprav vse: v krizi je družina, je šola, zdravstvo, gospodarstvo, in tudi znanost, raziskovalna sfera. Moderna doba je nasploh v krizi, osebno tega ne vidim kot krizo, kot nekaj prehodnega torej, ampak kot odraz propadanja (racionalistične, industrijske) civilizacije, torej kot permanenten in nepovraten proces.
Ustavimo se torej pri krizi znanosti, pri tisti, ki je to dobo pravzaprav ustvarila, pri krizi modernih empiričnih ved, in tudi tu mislim, da gre za propad neke znanosti. Danes se vrstijo shodi v podporo znanosti, ki je finančno podhranjena, in zato znanost (stroka) zahteva od politike več denarja, ne le zaradi plač, tudi zato, ker je oprema inštitutov zastarela.
Vendar, pri krizi znanosti ne gre le za problem denarja, problematika je večplastna, tu vidim tri glavne težave, ki pa potegnejo za sabo tudi problem financ. V tej civilizaciji, v kateri sta znanost in tehnika že 200 let >alfa in omega<, je prišlo do streznjenja, do >zatona scientizma<. Najprej: pokazalo se je, da znanost ne bo rešila vseh naših problemov, da nasprotno, ta >napredek< številne probleme celo generira, tu mislim predvsem na probleme okolja.
Drugič: tehnika nam je prinesla nesluteno ekonomsko blaginjo, številne udobnosti (materialni standard), velik gospodarski napredek torej, a tudi to se zdaj ustavlja, prihaja do kriz, celo kolapsov. Razlogi so znani: trgi so se zasitili, tehniko so dobili tudi drugi (ne-zahodni) narodi po svetu in začeli >konkurirati<, pojavile so se težave s surovinami, z energijo… . Pokazala se je nemoč znanosti in tehnike, da bi reševali krizo, zmanjševali brezposelnost… .
In tretjič: spoznavna metoda te znanosti (eksperiment, merjenje), ki je omogočila moderno tehniko (fizika, kemija) in ki se je rodila v 16. stol., nikakor ni vsemogočna in ima svoje meje. Po mojem se je ta metoda v veliki meri že izčrpala, ta znanost bo sicer še izpopolnjevala podobo sveta, ki jo je zgradila, vendar ne bo več revolucionarnih odkritij. Dokaz njenih meja je dejstvo, da je za kaj >novega< potrebnega vedno več časa, denarja, ljudi…, koristi od tega pa so vedno manj otipljive. Da, zaradi tega ne bo več revolucionarnih izumov v tehniki, priznati si moramo, da le-ta že desetletja samo izboljšuje in dograjuje v principu že dolgo znane stvari.
Zaradi teh razlogov je družba izgubila zaupanje v znanost, in tudi zato (ne le zaradi varčevanja) jo je manj pripravljena financirati.
Vse skupaj pa je v tej civilizaciji potegnilo za sabo še druge težave, npr. krizo vrednot, odsotnost močnih idej in zaton vseh avtoritet.
Močne ideje: v srednjem veku je bila taka močna ideja vera, krščanstvo. Z novim vekom (renesanso) se je začel razkroj te paradigme, kar se je stopnjevalo z razsvetljenstvom (18. stol.), z vzponom racionalizma. Razsvetljenski racionalizem pa ima takšno spoznavno- miselno strukturo, da povzroča razkroj vere, in res jo je zahodnemu človeku v veliki meri odvzel. Nova religija je postala znanost, ta (empirična) Znanost je postala nova >močna ideja<, a zdaj je evropski človek izgubil tudi zaupanje vanjo, in nastopil je vakuum vrednot, danes ljudje v nič več ne verjamejo. Nihilizem. Ni nobene takšne ideje več, ki bi še navdušila množice. In to je seveda problem tudi za politiko. Kako množice še motivirati? Sploh je njena avtoriteta v veliki meri razkrojena – ker jo je dolgo gradila ravno na znanstveno-tehničnem razvoju in materialnem napredku.
Kaj storiti v tej situaciji? Pogledati moramo resnici v oči, ne tiščati glave v pesek, priznati si moramo, da je ta civilizacija na vseh področjih življenja zašla v razne slepe ulice in brezizhodnosti, da doživlja notranji razkroj in razpadanje, vedno več ljudi spoznava in priznava, da je na svetu postalo >vse narobe<. Moderna doba se hitro bliža svojemu koncu, na opustošenju in ruševinah bo treba začeti graditi nekaj novega, izpeljati prehod v novo dobo, za kar pa bo potrebna neka nova >močna ideja<. Kakšna, kako priti do nje? To je ključno politično vprašanje sodobnega časa.
Franc Bešter
