Zmaga naša je, zavpil je znanec,
spet smo enega se teh znebili,
ki usodo radi bi krojili,
siknil je, kot bil bi kak poslanec.
Za pravico da mu gre ustavno,
po kateri naj sodnik ne sodi,
znancu to samo po glavi blodi,
kaj bilo lahko bi protipravno.
Ta, ki kol zabil mu znanec naš je,
je profesor, kar je le še huje,
bi poslal najraje ga na tuje,
tja naj nese svoje samopašje.
Naš je znanec dobro znan seveda
ne le nam, na žalost še premnogim,
blizu tistim najbolj je ubogim,
kjer vprašanje je duhovna beda.
Vsak profesor mu je trn v peti,
že zaradi moškega organa,
in pa ker popravcev šest vsem znana
informacija je na tapeti.
Se pohvalil znanec je nedavno,
ne s popravci več in ne z izjavo,
da je tumast kot kokošje pravo,
da zabil je kol, to zanj je glavno.
»Zmagali smo, pa ne na popravnem,
ampak, ko profesorju kol dali
zadnjič smo in se pri tem smejali,
češ telebnil Janez je po ravnem.«
Kranjec moj pa znancu osle kaže,
misli si, dobil je ta že svoje,
večno bo prenašal le zaboje
lastne topoumnosti in baže.
