Ko sem ob »evropskih« volitvah denimo opazil, da je predsednik RS oddal glasovnico v Šempetru, sem se zamislil, malce poguglal in na osnovi neke objave s 1. oktobra 2017, v kateri stoji: »aktualni predsednik republike, ki je bil v preteklosti že predsednik vlade, še prej pa predsednik parlamenta, ima stalno prebivališče prijavljeno v Šempetru pri Gorici, živi v Ljubljani. V prvem nadstropju bloka iz betona in železobetona, zgrajenem leta 2005, na meji med Trnovim in Murglami. Pahor je dvotretjinski lastnik 80 kvadratnih metrov velikega dvosobnega stanovanja, tretjinska lastnica je njegova partnerica Tanja Pečar.« Če se do evropskih volitev s simpatično odvetnico ni razšel in dejansko res prebiva v Šempetru, žal ugotavljam, da v Republiki Sloveniji stanuje nezakonito, in pričakujem, da ga ljubljanska upravna enota sprocesira oziroma »deložira« iz Šempetra in prisilno stalno prijavi v Ljubljani, in to na osnovi bebastega Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1), ki ga je 22. julija 2016 razglasil – Borut Pahor. Absolutno nimam nič proti predsedniku RS, tako kot tudi ne, si upam verjeti kar precejšnjemu številu poslancev, ki so taisti zakon podprli 14. julija 2016, a v Sloveniji žal prav tako prebivajo tako ali drugače nezakonito, običajno s stalnimi prebivališči vse tam do Mure ali Kolpe, z začasnimi pa v slovenski metropoli. Res škoda, da ni v DZ več enega redkih gospodov med poslanci, ki bi predloge zakonov pred potrjevanjem tudi prebral.
Potem, ko sem ZPPreb-1 morda detajlno preučil zgolj sam, ta nikoli ne bi smel priti niti v Pahorjevo predsobo njegovega službenega naslova. Zaradi preprostega razloga, saj povsem izničuje instrument začasnega prebivališča in predvideva, da se vsem tistim, ki večino časa ne sedijo na pragu stalnega prebivališča, tega vzame in za to določi onega, kjer to dejansko počnejo. Ob tem, da naj bi sama logika stvari pričala v prid temu, da državljani RS ne odjavljajo svojih stalnih naslovov, če zaradi različnih vzrokov na leta prebivajo tudi na drugi strani Sveta.
Moram se popraviti, ta upravno pravni akt, ki, kot vsak, prizadene le majhne ljudi, je poleg mene očitno prebral še nekdo na Tobačni in v začetku tekočega leta neko gospo, ki ni imela prav nobenega namena v Ljubljani stanovati kaj več kot začasno, ampak na svojem domu v manjšem kraju, na osnovi lažnive prijave njenega agresivnega in pridobitniškega brata, dobesedno izgnal iz lastne hiše in izsilil njeno stalno prijavo na naslovu, ki ni obetal, da ji bo, kot podnajemnici, na voljo še kaj več kot nekaj mesecev. To se je pripetilo zgolj na osnovi 3. točke 2. člena ZPPreb-1, ki med drugim pravi: »stalno prebivališče je naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave;«, kar pomeni, da podpisnik teh zapovedi skoraj 100-odstotno stalno prebiva v Ljubljani in ne v Šempetru (A je tam sploh še kdaj drugič kot ob volitvah?), pa tudi vsi poslanci, ki se vsak dan ne vozijo domov na stalne naslove, ampak spijo v skoraj zastonjskih službenih stanovanji, vsaj 70-odstotno.
»Deložirana« gospa je denimo na naslovu v manjšem kraju stalno prebivala od svojega rojstva, na tem naslovu je bil njen dom, nameravala je do smrti ostati pripadnica tako aktualne občine kot krajevne skupnosti, v njih uveljavljati svoj lokalni interes ter stanovati zgolj v svojem delu hiše, takoj ko sem ne bo več čutila ogroženo od brata, ki jo je doma celo fizično napadal, pri čemer pa ji je skromen kotiček v Ljubljani predstavljal le varen začasen prostor za počitek, pri čemer v MOL-u ni nameravala uveljavljati nikakršnih drugačnih lokalnih interesov. Ampak ne, nič ni pomagalo, pa čeravno je na njenem odvzetem stalnem naslovu prebivala celo njena hčerka, da ima službo v občini, v kateri je bilo tudi njeno stalno prebivališče, ne v Ljubljani, tako kot predsednik in poslanci. Resničnost je zdaj takšna, da je garsonjerica, ki jo najema naša gospa, kmalu po prisilni prijavi njenega stalnega prebivališča šla v prodajo in je samo še vprašanje časa, kdaj bo izgubila še vsiljen naslov. Ob tem, ko bi bilo pričakovati, da bi upravna enota, sploh glede na to, da gre za oddelek MNZ, po uradni dolžnosti takoj poskrbela, da se ji omogoči varno bivanje na njenem donedavnem domu…
Skratka, bilo bi pričakovati, da skladno s 5. členom (ZPPreb-1), češ da »mora posameznik stalno prebivališče prijaviti v upravni enoti v osmih dneh od dneva naselitve na naslovu, kjer stalno prebiva«, da predsednik in poslanci nemudoma to tudi storijo, saj so v prekršku že dobra tri leta, tisti, ki so na novo odšli v Bruselj seveda tudi, kar pomeni, da simpatična Ljudmila Novak avtomatsko izgubi stalni naslov v Moravčah, saj bo vendar veliko večino časa preživela v Belgiji. Na netu so takrat kot za Pahorja zapisali: »Nekdanja evropska poslanka ima stalni naslov v Moravčah, v hiši z uporabno površino 182 kvadratnih metrov, iz kamna grajeni leta 1870, streha je bila prenovljena leta 1985, fasada leto pozneje. Ima sedem sob, je centralno ogrevana, nima pa priključka na kanalizacijsko omrežje in kabelsko TV. Po Gursu je vredna nekaj manj kot 122.000 evrov. A Novakova ni lastnica nepremičnine, ampak je lastnik njen mož Roman Novak.« Njej se bo, če se je je njen soprog slučajno naveličal in se jo bo poskušal znebiti s pomočjo neživljenjskega ZPPreb-1, še lažje odseliti od doma, saj ni niti solastnica hiše, tako kot naša oškodovana gospa, a ima verjetno to srečo, da jo ima njen mož rad in niti razmišlja o tem, da bi jo na eleganten način spravil v nemogoč položaj.
Franc Furland, univ. dipl. obramboslovec, s stalnim prebivališčem: Planina 7, 3333 Ljubno ob Savinji, brez začasnega.
