Smo pred zaključkom drugega kroga iskanja vladne koalicije. Doslej smo potrpežljivo spremljali dogajanje z željo in upanjem, da bodo končno upoštevani volja volivcev ter vitalni interesi Slovenije.
Ko je govor o prvem, je očitno, da so volivci izrekli popolno nezaupanje dosedanjim vladnim strankam (SMC, SD in DeSUS), ki skupaj niso dosegle števila glasov SDS, ki je relativna zmagovalka volitev. Le polovico glasov SDS je dosegla tudi LMŠ, čeprav so Marjana Šarca dominantni mediji favorizirali kot bodočega mandatarja. Kljub temu in mimo Janeza Janše, prepričljivega relativnega zmagovalca volitev, je Šarec takoj »zavihal rokave«. Tako smo že več kot dva meseca priča njegovim obupnim poskusom sestaviti koalicijo, ki bi zagotovila potrebno število glasov za izvolitev mandatarja in nato še vlade. Ko vanjo niso uspeli pritegniti NSi, ki bi v tej koaliciji zanesljivo igrala zgolj vlogo »figovega lista« in dajala vsaj približek občutka levosredinskosti, iščejo manjkajoče glasove pri Levici.
S tem so Šarec in združba omenjenih strank pokazali, da so se pripravljeni povezati s komer koli samo, da se prepreči mandatarstvo Janeza Janše. Njihovo zavračanje sodelovanja z relativno zmagovalko bi bilo nemara razumljiveje, če bi do njega prišlo na podlagi resnih ali celo vsaj vljudnostnih pogovorov. Tako pa ostaja boleč priokus, da gre za izključevanje cele četrtine volivcev, in to zgolj zaradi enega imena, ki pa je čisto osebni problem nekaterih. Sicer pa so to čudno odločenost, v sodelovanju z dominantnimi mediji, pompozno napovedovali že pred volitvami. Tako smo že na predvolilnih soočenjih »izvedeli«, da se z Janšo ne bodo pogovarjali in da je vsaka alternativa boljša od vlade, v kateri bi sodelovala SDS z Janšo kot predsednikom. Gre torej za stališče, ki političnega nasprotnika šteje za sovražnika, s katerim ni možen niti pogovor. Gre torej za podoben odnos, kot so politične sopotnike »obravnavali« nacisti, fašisti in komunisti. Kaže, da so volivci to skrajno negativno kampanjo razumeli in jo temu primerno »nagradili«. Posledica je denimo množičen osip poslancev SMC in DeSUS in dokaj povprečen rezultat SD, daleč od optimističnih napovedi.
Očitno je bil ta osip še premalo, ker vodstva teh strank niso uspela iz volilnega rezultata potegniti ustreznih zaključkov. Tako želijo Cerar, Židan in Erjavec še kar nadaljevati z vladanjem, čeprav so za sabo pustili pravo razdejanje na nekaterih ključnih področjih (zdravstvo, slovenska vojska, polomija z arbitražo, vključno s prenagljeno, predvsem pa nekompetentno vložitvijo tožbe proti Hrvaški, brezglavi poskus priznanja palestinske države, ipd., kar vse je povzročilo poslabšanje zunanjepolitičnega položaja in ugleda Slovenije). Podobno ni ta vlada izpeljala nobene omembe vredne strukturne reforme. Tako smo, za razliko od leta 2008, ko je bila Slovenija zgled uspešne in zaupanja vredne nove članice EU, samo deset let kasneje skoraj brez ugleda in na repu uspešnosti po skoraj vseh pomembnih primerjalnih kriterijih. O vsem tem se na predvolilnih soočenjih skorajda ni govorilo, če že, pa v rokavicah.
Novinarji dominantnih medijev so prej omenjenim politikom celo dovoljevali, da so nastopali, kot da bi bili še nedavno v opoziciji, in jim dajali priložnost nakladati, kaj vse da bodo spremenili in uredili, ko pridejo na oblast, na kateri so v resnici že leta.
Tu smo pri vprašanju vitalnih interesov Slovenije, kjer je potrebno odgovoriti na naslednje ključno vprašanje. Ali je mogoče vodenje vlade zaupati neizkušenemu novincu, ministrstva pa ljudem, ki so se z dosedanjim delom pokazali kot popolnoma nesposobni? Zahtevnost tega vprašanja dodatno potencirajo problematika migrantov in s tem povezano zavarovanje južne meje na eni ter ponovno predsedovanje EU v času mandata nove vlade, na drugi strani. Poleg tega smo pred vedno zahtevnejšimi izzivi političnih in gospodarskih odnosov v EU in v svetu.
Katoliški izobraženci v Mariboru smo trdno prepričani, da niti Šarec kot morebitni mandatar niti njegova vlada, kot se sedaj kaže na obzorju, ne bosta kos tem nalogam. Poleg tega so razmere doma in v svetu preveč zahtevne, da bi si smeli privoščiti eksperimentiranje, češ če ne bo uspelo, pa gremo ponovno na volitve. Mar res?! Brez vsaj najnujnejših sprememb volilnega sistema bodo volitve vse manj praznik demokracije in vabljiva priložnost volivcem, da s svojim glasom pomagajo pri uveljavljanju potrebnih in konstruktivnih sprememb družbenega in gospodarskega razvoja Slovenije.
Zaskrbljeni spričo poskusov, da se mimo volje volivcev ustoliči nekompetentna vlada po meri režiserjev iz ozadja, naslavljamo na ključne akterje pri sestavljanju nove slovenske vlade in javnost poziv k treznosti in odgovornemu ravnanju in zahtevamo:
- V novi slovenski vladi ne morejo v pomembnejših vlogah sodelovati stranke, ki so sestavljale dosedanjo vlado, ki je z odstopom predsednika priznala neuspeh, predčasno zaključila mandat in dobila na volitvah nezaupnico, hkrati pa za sabo pustila vrsto nerazrešenih težkih in zahtevnih razvojnih in strukturnih problemov.
- Oblikovanje vlade naj gre v smeri široke, velike koalicije, v kateri bodo imeli najpomembnejšo vlogo stranke, ki doslej niso bile del vladne večine. To pomeni, da jo je možno zgraditi okoli SDS pod mandatarstvom Janeza Janše, ta pa naj k sodelovanju povabi predvsem LMŠ, NSi in SAB.
- V primeru, da poskus sestaviti trdno vladno koalicijo ne bi bil uspešen, je potrebno sklicati nove volitve, pred tem pa s premislekom in upoštevaje interese Slovenije in njenih državljanov uveljaviti nujno potrebne spremembe volilnega sistema.
Skupna katoliških izobražencev v Mariboru
Maribor, 07. 8. 2018
