Rrrega-rrrega-rrrega-kvak odmeva,
spet o žabcu tečejo debate,
zlepa več ne more iz zagate
rrrega-rrrega-rrrega-kvak zadeva.
Sestopiti je rjavi žabi,
ki preveč iz mlake prisluškuje,
se soseska glasno pritožuje,
žabca vedno bolj k sestopu vabi.
Vse so skupaj vendar le prisluhi,
žabec se rjavi izgovarja,
in pri tem zateglo r poudarja,
češ da so okoli zgolj stremuhi.
Ti stremijo željno po odstopu,
da rjavi žabec se odloči
in med kante zdaj že drugič skoči,
ne postopoma, temveč v galopu.
Rrrega-rrrega-rrrega-kvak nenehno,
ne konča se zlepa ta kantata,
na velikega računa brata
žabec še naprej, nadvse pritlehno.
Se reži, krohoče prav perfidno,
saj se rjavi žabec ne zaveda,
kakšna končno vsaka žaba zgleda,
ki čez cesto skače neprevidno.
