Varen ni prehod, so rekli žabi,
če predolgo tukaj boš skakala,
kjer se cesta hrupna je speljala,
takšna boš, da se hudiču gabi.
Se noben voznik ne bo oziral,
ko boš ti čez cesto prikrevsala,
svoj zategli r pri tem regljala,
kdo potem te s ceste bo pobiral?
Se ves dan je tresla žaba rjava,
cesta namreč dva ima pasova,
po obeh divjajo vedno znova,
zbala se je, da bo vsa krvava.
Je jecljala, komaj r izrekla,
bolj je h-ju bil ta r podoben,
vse regljanje kot napev nagroben,
je obstala, ni čez cesto tekla.
Rjava žaba ves dan je meznela,
ni zvenelo nje regljanje pristno,
vsa je delovala nekoristno,
kot bi v past se revica ujela.
Krog in krog so slišali streljánje,
pokale so gume in zavore,
žaba misli, da več čez ne more,
cesta da bo zadnje domovanje.
Je bilo, kot težko da orožje
na vadbišču spet se preizkuša,
v strahu žaba pokanje posluša,
zdi se, da je vedno huje, strožje.
Desna stran posebej je nevarna,
tam bi žabi skok se ne posrečil,
prvi kamionček bi jo zgnečil,
razlog: ker je žaba malomarna.
Se ozira žaba proti levi,
končne si rešitve tam obeta,
ko se v lastne krake že zapleta.
ko pogrebni slišijo se spevi.
Tam usmilijo se žabe tisti,
ki na las podobni so rjavki,
skupni z njo jih družijo opravki,
se poznajo dobro, do obisti.
Na levici se promet ustavi,
cesta zadnji hip se zablokira,
čeznjo da rjavka odmaršira,
zanjo prostor prazen se napravi.
Odragljela tokrat je čez cesto,
a so rekli tisti ji na levi,
tokrat zadnjikrat, samo še drevi,
sicer pa se ve, kje ti je mesto.
Ko iskala vnovič boš rešitev,
ko nazaj čez cesto boš hotela,
rjava žaba, tam boš obsedela,
sanjala brez upanja vrnitev.
