11.4 C
Ljubljana
četrtek, 22 aprila, 2021

Javno pismo ob razrešitvi Renate Zamida s položaja direktorice JAK

Prejeli smo javno pismo ob razrešitvi Renate Zamida s položaja direktorice JAK, ki ga objavljamo v celoti:

 

Spoštovani kolegi založniki in pisatelji,

če bi vedel, da bom z vstopom v svet Javne agencije za knjigo (JAK) zavezan molčečnosti in da bom zaradi postopkov, ki so tekli v zvezi z razrešitvijo Renate Zamida, deležen tolikšne gonje in poniževanj, najbrž za ta položaj nikoli ne bi kandidiral. V času, ko zaradi postopkov nisem smel podrobno pojasnjevati svojih stališč, sem bil namreč tarča številnih žalitev, kar me je iskreno žalostilo, danes, ko so postopki, ki kažejo na grobe kršitve bivše direktorice, končani in končno lahko povem svoje, pa sem predvsem ogorčen in razočaran.

Najbolj zato, ker me vodstvo JAK in nekateri člani sveta v času mandata bivše direktorice niso jemali resno in ker sem ob opozarjanju na nepravilnosti in manko ustreznih politik doživljal eklatantno ignoranco, omalovaževanje in smešenje. Nisem imel občutka, da bi me obravnavali enakovredno ali vsaj s kančkom spoštovanja, čeprav sem bil v svet JAK imenovan kot človek z dvajsetletnimi izkušnjami na področju založništva in kot nekdo z dolgo zgodovino javnega zavzemanja za področje knjige. Kot svetnik JAK v prejšnji sestavi sem imel ves čas občutek, da se ne ukvarjamo z bistvenimi stvarmi – odmikali smo se od katastrofalnih rezultatov raziskave Knjiga in bralec, od težav s poplavo šunda v slovenskih knjižnicah, stran od škode, ki jo je malim založbam povzročal zakon o fiksni ceni knjige, umikali smo poglede od minornega položaja leposlovja, zlasti izvirne poezije in humanizma v knjižnicah in knjigarnah, mižali smo pred centralizacijo javnih sredstev za področje knjige, premajhno zastopanostjo pesnikov in avtorjev iz regij na tujih knjižnih sejmih ter pri netransparentnem in nepravičnem odločanju o tem, kateri avtorji so lahko deležni nastopov v tujini in kateri ne. In ko je začelo nepravilnosti ter manko strateško premišljenih politik opažati tudi ministrstvo za kulturo, bivša direktorica ni bila pripravljena na konstruktivni dialog. Ne s Prešičkom ne s Pozničem, še manj s Simonitijem. Naše zahteve po tem, da naj se potrudi za področje pridobiti več sredstev, so naletele na gluha ušesa.

Zato ne razumem oziroma se resno sprašujem, ali so kolegi založniki in pisatelji sploh vedeli, kaj podpisujejo v javnem pismu podpore Renati Zamida, pri čemer so mene, ki tega pisma nisem podpisal, in še nekatere druge kolege svetnike označevali z opazkami, kot so zarotnik, vojak, oproda, pion in podobno. Nekaj čez dvesto kolegov pisateljev in založnikov je v javnem pismu poudarjalo njene izjemne sposobnosti s področja kulturnega menedžmenta in ji pripisovalo zasluge za projekt Slovenija, častna gostja v Frankfurtu. Če bi imeli boljši spomin, bi se spomnili, da je šlo za več kot desetletje trajajoč proces, v katerega so bili vključeni številni posamezniki in da je gospa prišla tako rekoč na postlano. Tudi v nekajmesečni kampanji za obstoj Renate Zamida, ki je večinoma potekala v medijih, v katerih je JAK zakupil medijski prostor, se je ves čas poudarjalo njene izjemne sposobnosti. Toda nihče do danes ni povedal, kaj konkretno je bil preboj JAK v času direktorovanja bivše direktorice, kaj tako korenitega je JAK spremenil na področju knjige, kateri so ti veliki uspehi. Nihče ne zna povedati, po katerih izjemnih, vidnih in merljivih rezultatih si bomo zapomnili bivšo direktorico. Ji je uspelo za JAK zagotoviti višja sredstva? Ne. Je s knjižnicami izpogajala višji odkup leposlovja in humanistike? Ne. Je vodila konstruktivni dialog z ministrstvom za kulturo? Ne.

Se je kdo od vseh teh silnih podpornikov Zamide vprašal, kaj je v resnici naredila za Frankfurt, kateri programski osnutek, katere usmeritve, katere celostne podobe, katere nove prevode, kaj sploh imamo na mizi? Sam se razen dveh srečanj slovenskih založb z nemškimi založniki pri milem nebu ne morem spomniti ničesar. Projekt Frankfurt je zato v tem trenutku nič, megla! Kljub temu da je za ta projekt država do zdaj namenila že 1,4 milijona namenskih sredstev, za katera kljub nenehnim svetniškim vprašanjem nisem izvedel, kako so bila porabljena. Direktorica nam je povedala le to, da so bila namenska sredstva za Frankfurt razporejena na druge postavke. Na vprašanja, katere so te postavke, pa nismo dobili odgovora.

Žal se je v čustveno razburkani javni razpravi, če je to sploh bila, izpustilo bistveno dejstvo. To pa je, da nihče od tistih, ki nas imate kolegi založniki in pisatelji za zarotnike in podobno, ni naložil Renati Zamida, naj nezakonito odda prostore enemu izmed članov sveta JAK za namen knjigarne in gostinskega lokala, pri čemer je bil prostor v sedemdesetih odstotkih zasnovan kot gostinski lokal in le v tridesetih odstotkih za knjigarnico. Nihče od nas ni direktorici naložil, naj se na državne stroške razvaja v Hiši Franko in naj se požvižga na pravočasno pripravo strateškega načrta. Prav tako ji nismo naložili, naj ukine delovne štipendije. Nasprotno! Kolegica svetnica, ki prihaja iz vrst pisateljev, se je iz seje v sejo zaman trudila, da bi dobila pojasnilo, zakaj je JAK ukinil delovne štipendije. Odgovora, razen ohole pripombe bivše direktorice, da je za pisatelje več kot dovolj denarja na voljo že iz naslova knjižničnega nadomestila, nismo dobili. To so poglavitne nepravilnosti, zaradi katerih je morala oditi Renata Zamida.

Naj povem še drugače, v pravniškem žargonu. Ministrstvo je v postopku ugotavljanja nepravilnosti, ki so bile podlaga za razrešitev Renate Zamida faktografsko ugotovilo naslednje: direktorica ni sprejela strateškega načrta po zakonsko predpisanem postopku za naslednje petletno obdobje, pri čemer kršitev skladno z določbami ZUJIK predstavlja razlog za njeno razrešitev; pri pravnem poslu ravnanja s stvarnim premoženjem države direktorica ni pridobila zakonsko predpisanega soglasja pristojnega ministrstva, kar pomeni, da je pri svojem delu ravnala v nasprotju z dolžno skrbnostjo, posledično je pri svojem delu ravnala nevestno, kar je skladno z zakonodajo razlog za razrešitev, pri čemer je premoženje s pogodbo oddala založbi/knjigarni, katere direktor je član sveta agencije; s tem, ko agencija v letih 2018 in 2019 ni podeljevala delovnih štipendij, je (ponavljajoče) ravnala v nasprotju z dolžno skrbnostjo, kar je ponovno zakonski razlog za razrešitev; podobno je ministrstvo ugotovilo tudi v primeru pogostitve v Hiši Franko.

Zanimivo, da je Renata Zamida vse našteto označevala kot prazne očitke. In zanimivo, da ji novinarji v vseslovenski kampanji nikoli niso postavili podvprašanj. Toda svetniki nismo orkestrirani novinarji, ampak smo postali z imenovanjem na ta položaj polno odgovorni za dogajanje na JAK, kar pa, kot najbrž veste, v primeru zanemarjanja svoje dolžnosti, pomeni tudi kazensko odgovornost.

Če bi bivša direktorica s člani sveta komunicirala, bi se dalo marsikaj doseči, marsikaj preprečiti in marsikaj rešiti, toda namesto tega je stvari izvajala mimo sveta, potem pa nas le seznanjala s svojimi odločitvami. Ko smo zahtevali podatke, jih nismo dobili, ko smo opozarjali na nepravilnosti, smo bili deležni posmeha.

Ob koncu tega pisma pozivam vse, ki delujemo na področju knjige k enotnemu delovanju za boljše pogoje za vse, za Frankfurt, Bologno. Čaka nas veliko dela.

S spoštovanjem, Orlando Uršič, glavni urednik založbe Litera

 

Zadnje novice

Sorodne vsebine