(PISMO BRALCA) Javno naslovilo glede plačnih pogajanj v javnem sektorju

Piše: Mag. Mirko Macher

S to pobudo želim pripomoči k resnejšemu pristopu reševanja problematike plačnih razmerij v javnem sektorju.

Da je plačna problematika resen problem, problemi pa morajo biti naslovljeni, se oglašam kot strokovnjak za vrednotenje dela; leta 1992 sem magistriral na tem področju, v Iskri Kibernetiki pa sem vzpostavil porušeno nagrajevanje, vodil komisije za vrednotenje dela in druge oblike nagrajevanja, vrednotil režijsko delo po analitični točkovni metodi – ob upoštevanju t.i. ženevske sheme. Leta 1992 sem, že kot zasebni raziskovalec pri MZT RS, izdelal kadrovsko plačno aplikacijo MOOD (kadrovsko plačna aplikacija – mesečni obračun osebnih dohodkov) za srednja in mikro podjetja in jo uspešno tržil v novonastalih iskrških podjetjih, kar je trajalo 15 + let s stotinami svetovalnimi urami na področju delovnopravnih razmerij.

Kako se lotiti tega gordijskega vozla, je sedaj vprašanje, na katerega premnogi strokovnjaki nimajo odgovora, vsaj transparentno ne predstavljenega javnosti.

1. Kaj mora storiti Vlada RS?

Odgovoriti na osnovno vprašanje: Ali plačna masa dovoljuje dvig celotne plačne mase, npr. 4-5 %, in s tem odgovorom odpreti ali zapreti pot k uresničitvi ambicije ureditve plačnega sistema, ali – odloži to vprašanje za boljše čase.

Če je (bo) odgovor pozitiven, je potrebno pristopiti k medresorskim pogajanjem, ki bodo, pod strogim strokovnim nadzorom, določala plačna razmerja za posamezna delovna mesta (TR/PR).

1. Reprezentativni sindikati (pogoj je interno delujoča področna sindikalna pogodba), morajo v medsebojnem dialogu in ob asistenci strokovnjaka določiti plačno razmerje za celoten javni sektor (1: x?), ki bo sposoben nasloviti celotni organizacijski portfelj.
2. Naslednji pogoje je, da sindikati podpišejo, torej se strinjajo s tako usklajenim t.j. s skupnim predlogom, tako da ga lahko obravnava Vlada RS in tudi potrdi v okviru dovoljenega povečanja plačne mase.
3. Vlada RS, kot delodajalec, je dolžna pripraviti model napredovanja/ nazadovanja na delovnem mestu, torej nameniti limitirani del plačne mase za bolj/ manj/ najmanj uspešne zaposlene na primerljivih delovnih mestih (DM), kar pomeni da napredovalna masa ne sme nekontrolirano rasti, temveč se med (ne)uspešnimi delojemalci prerazporeja.
4. Nujno je potrebno ukiniti dodatek na delovno dobo (o tem sem imel predavanje leta 1994 na simpoziju v Portorožu in požel stoječi aplavz), ker je nepravičen in škodljiv za plačni sistem, saj neupravičeno požre 2o % plačne mase. Žal so tedaj sindikati imeli figo v žepu, tudi moj magistrski mentor je pristopil v sindikalistični tabor. Plačno maso za delovno dobo, bi v celotnem  prepoznanem obsegu plačne mase namenili strokovni eliti in izjemnim talentom, torej prepoznanim strokovnjakom na znanstvenih inštitutih in potencialnim mladim strokovnjakom …., sedanje in nove generacije, ki jih država krvavo potrebuje v raziskovalnih in razvojnih projektih.

V kolikor boste menili, pa se ne ponujam, saj sem že nekaj časa upokojen, da sem kot zunanji sodelavec lahko koristen, sem pripravljen usmerjati in konzultirati pogajalce kot zunanji strokovnjak.