O, presneti trobec, ti hudobec,
zlobno Jana Husa oponaša,
rablje Husove celo prekaša,
je od nog do glave pravi zlobec.
Se ne da hudirja več ugnati,
kvečjemu kot Husa, če prevaro
bi uporabili to prastaro,
dali na grmadi ga sežgati.
Kakor Jan Hus je heretik, zloben,
linijo dosledno je zapustil,
kup laži o rabljih tam izustil,
ko zaslišal ga je mož hudoben.
Dva hudobca skupaj sta se vzela,
eden spraševal je, drugi lajal,
eden raje bi kot drug ugajal,
zlobca sta izjemno se ujela.
Zlobec je razkrinkal kompanijo,
tudi če nikogar poimensko,
je podkuril združbi sakramensko,
kazal svojo zlobnost, hudobijo.
O sodnikih takšne je natrobil,
da so šli lasje ljudem pokonci,
da kipeli so kot vreli lonci,
je bilo, kot glave bi oddróbil.
O presneti lajnar, ti hudobec,
Le kako se takšne da ugnati?
varnostnika v hipu poklicati,
da zaveže aroganci gobec.
Toda kaj ko stvar se ne izide,
zlobec naredi na mah afero,
stvar tako prodre v deveto sfero,
na naslovnice prav zlahka pride.
In počel bo isto vsakič znovič,
skliceval se na patriotizem,
spravljal s kanglo se nad nepotizem,
skuhal vsakokrat afero vnovič.
Mu na ustih je oligarhija,
sodna v mislih venomer zloraba,
zlobec je, nesramna res baraba,
je ogorčena tovarišija.
