Janči je župan Butal, kot vemo,
je na to obsojen doživljenjsko,
kot vse prepričuje javnomnenjsko,
trudi se županovati z vnemo.
Enkrat letno, ko je dan ponosa
in ko mora svoj ponos kazati,
enkrat letno je, kot da podplati
mu gorijo, noga pa je bosa.
Tudi tokrat je bilo enako,
na parado bil je Janči vabljen
in da ne bi bil povsem pozabljen,
na procesijo gre pasjo vsako.
Janči, dajmo zopet je parada,
po Butalah glasno so vabili,
tebe radi zraven bi dobili,
mavrična bo znova maškarada.
Janči nič kaj rad se ne našemi,
zlasti še v poletni ne vročini,
in še manj ni viden rad v sredini,
ko objet je ves tesno med temi.
Temi, ki osebno jih sovraži,
pa se jim hinavsko prilizuje,
se širokega jim prikazuje,
ko globoko se priklanja laži.
Namrgoden Janči se napravi,
po dežju, ko mavrica se kaže,
nekaj se pred maškarami zlaže,
komajda katero sploh pozdravi.
Plača, da le naglo vsa stvar mine,
plača trojno, da ne bil bi viden,
neizmerno Janči je previden,
jeza ga neštetokrat prešine.
Ni mu blizu ta hipokrizija,
bereš nejevoljo mu z obraza,
pride mu iz ust polglasna fraza:
»Stokrat ljubša mi je farmacija.«
Janči bi zamenjal vso goloto
in ponos celotne maškarade
za nasmešek farmacevtke mlade
in za nepovratno stvar – trdoto.
