V gošči je po starem vse zdivjano,
kot prebrati vam je moč na spletu,
je najlepša gošča to na svetu,
a je vse mogoče v njej nastlano.
Vse mogoče divje v njej živali
plenijo vsevprek po volji mili,
flora, favna nič se jim ne smili,
ne živeči v gošči tej ostali.
Goščar goščo trdno obvladuje,
v njej njegova prva je in zadnja,
gošča je tako temačna, hladna,
on pa, da je krasna, prepričuje.
Tujerodne v njej zdaj naseljuje
ne rastline le, temveč zverine,
invazivna bitja iz divjine,
goščo goščar vidno uničuje.
Sam je namreč vanjo se naselil
prav tako iz divjih južnih krajev,
se obdal s skupino gozdnih zmajev,
zdaj bi v gošči večno se vesélil.
Se logár mu končno zoperstavi,
red uvesti njega je naloga,
goščar, invazivna ta nadloga,
mora se ravnati po postavi.
Mu logár je zdaj velika grožnja,
goščar vpije, šerif sem edini,
ko brezbrižnost in pogumnost hlini,
divja vse bolj je skoz goščo vožnja.
Ko logár kot prvo mu zabiča,
in obljublja, z njim da se sooči,
v hlače goščarju srce poskoči,
izogiba se ga kot hudiča.
Neugoden torej je začetek,
vsaj kar goščarja pogum zadeva,
ko po gošči blodi, vse ga greva,
ga plaši logárjev poln zadetek.
