K šuštarju se purgar je zatekel,
tožil nad obutvijo neznosno,
in preklinjal tam čez pismo rosno,
da se je premnogokrat opekel.
»Kaj narobe je, gospod Filister?«
vpraša šuštar je malomeščana,
»saj obutev vaša je izbrana,
nosi jo celo zdaj kak minister.«
Dobro namreč šuštar naš je vedel,
kje Filistra najbolj bo oplazil,
snob pa tega sploh ne bo opazil,
purgar zlepa se ne bo zavedel.
»Žuli me in mi škropi med prste,
mesto blatno je in pa smrdljivo,
za obutev ni zadovoljivo,
dolge so povsod čakalne vrste.
Bi popravili mi obuvalo,
ki doslej sem dvanajst let ga nosil?
Bi, gospod čevljar, lepo vas prosil,
če bi to storiti se še dalo.«
Zdaj čevljar obutev mu pogleda,
ki takoj na njem jo je opazil,
saj je z obuvalom brozgo gazil,
vprašal, ali sebe se zaveda.
»Ali veste vi, gospod moj dragi,
da bo treba se pač preobuti?
V temle obuvalu v zimi kruti
šlo ne bo več, kakor ne v nesnagi.
Čeveljce obuli ste pretanke
in dodobra jih doslej znosili,
človek božji, saj ste izvolili
mesto škornjev strgane opanke.«
