Le zakaj drevo domače gnije,
vprašal se bojevnik je zagreti,
borec v sam ne ve kateri četi,
mar voluhar v korenine rije?
Jabolka popadala rdeča
niso daleč, vsa so pod drevesom,
zlita skupaj s skorjo, s trdim lesom,
to za jablano je vendar sreča.
Le zakaj potem to mučno gnitje,
da drevo je spačeno docela,
da ga bo prav kmalu zemlja vzela,
le zakaj gre v nič to živo bitje?
Mar zato smo svojčas se borili?
Jaz sicer le v maju zadnji teden,
a potem sadjar postal sem zgleden,
v zadrugi so redno me volili.
Zdaj pa moje je drevo nagnito,
raje videl bi, da posušeno
stalo sredi vrta bi zvotljeno,
ne pa, kot da z gnojem je polito?
Jabolka so, dragi dedek, kriva,
padla niso daleč od drevesa,
jablana jih tja kar sama stresa,
jabolka, vsa kakor ti črviva.
