Pesem romarska je tale stara,
ni nobeden romarjev je spisal,
njih nobeden zgodbe ni orisal,
da za romanja nihče ne mara.
Prej zgrnile vsakič so se trume,
ko pobožnost se je oznanila,
množica je njih spregovorila,
o svetniku, ki ga vsak razume.
Sveti Janko priprošnjik ljubljanski
bil pri enih je priljubljen silno,
vlogo svetih sam prevzel vodilno,
vpliv svetnika bil je velikanski.
Priprošnjik za raznih vrst barabe,
za tatove in za prevarante,
njih uslišal sveti Janko kvante
je prav rad, ko šlo je za zlorabe.
Kolikim uslišal prošnjo v hipu,
ta svetnik iz tujih bil je krajev,
koliko na zemlji sam je rajev
jim prikazal v sliki in otipu.
V Stožicah takisto ga slavijo,
čudež, pravijo, da tam je storil,
iz milijonov kup betona tvoril,
čudeži še zdaj iz tal štrlijo.
Zdaj pa, kot da je hvaležnost slepa,
romarji so v luknje se poskrili,
kot da bi pogum, obraz zgubili,
njih premnog svetnika se otepa.
Čudi se na vso moč sveti Janko,
kam so šli nekoč tako pobožni,
zdi se, da so isti silno prožni,
ne bi z Jankom sami šli pod zanko.
Drugega si najdejo svetnika,
ki na prošnje se jim bo odzival,
sveti Janko bo zaman pozival,
kip njegov ko zabingljal bo s štrika.
