Zemljo smo prosili, že rotili,
da upila bi ostanke bedne,
ni imela jih za v zemljo vredne,
lastna prst se namreč zemlji smili.
So odpadki v zemlji se rodili,
zemljo družno smo prepričevali,
so po njej celo ime jim dali,
naj se vendar teh smeti usmili.
Za odpadke, vrste te izmečke
zemlja pač bila ni narejena,
ker do sebe zemlja je poštena,
predlog dala je: s smetmi kar v vrečke.
Zdaj pa niti vrečk odpadnih noče,
pušča jih zato na na površini,
ve, da enkrat bodo v nje globini,
iz globin nad tem vnaprej se joče.
