Zemljarina dobro se vnovčuje,
ugotavlja neki moč prileten,
je za zemljo dolgo že dovzeten,
a še vedno z njo dobičke kuje.
Že devet se desetletij daje
z zemljo, ki zelo trdo jo tlači,
napihuje se na njej, junači,
ne meneč se, da se zemlja maje.
Zemljarino zopet za dobiček
prek odvetnikov bi mož ponujal,
vse do zadnjega nič ne zamujal,
letal naokoli kakor ptiček.
Kot da večno bo od zemljarine
in od lumparije mu živeti,
kot da nič si ne pusti odvzeti,
kot da prav nobena stvar ne mine.
Metrov tisoče in to kvadratnih
zemlje pobesnelo si prilašča,
še pri svojih letih ne odrašča,
v krempljih posojil je nepovratnih.
Na prekupčevalce se zadira,
zemljo meri in denarje šteje,
to počne iz dneva v dan hitreje,
vsak dan več računov likvidira.
Je navajen namreč likvidacij,
z zemljo zadnji čas jih kompenzira,
posle z zemljarino sam nadzira,
v vse več mož vpleten je operacij.
Toda izračun se ne izide,
vsakič znova dvojka se pokaže,
dve je rezultat, ki mu ne laže,
vsakokrat na isto – dvojko pride.
Kot vse kaže, naš možak pozablja,
da usoden je lahko piš vetra,
da potrebna bosta le dva metra,
ki potem ju večno uporablja.
