V času, ko bila epidemija
na vrhuncu je, je tega davno,
hodil je po polju brezpostavno
lovec po imenu Nostalgija.
Kakšne lovske nam pripoveduješ?
Nostalgija ni ime za lovca,
kvečjemu bilo za morjeplovca
bi primerno, se iz nas norčuješ?
Počakájte, nisem še povedal,
kaj počel je lovec sredi polja,
v cev bi puške rad nalil si olja,
skoznjo bi potem v nebo pogledal.
Kar domisli se, da puške nima,
da zavrgel jo je pred pomladjo,
ko bil ves je v strahu pred divjadjo,
zdaj pa bi jo rabil, ko bo zima.
Nekam jo zalučal je na polje,
preden tam koruza je pognala
puška sama se je tja zagnala,
pravi zdaj in ves je slabe volje.
Išče zdaj zaman jo po strnišču,
kjer koruzni trsi se sušijo,
redki storži vsi se mu smejijo,
jagerčku brez puške na strelišču.
Kaj s teboj je, lovec ti nesrečni,
kaj po polju brez miru pohajaš
in zijala bebasto prodajaš?
Puška je ušla v revir ti večni?
Nostalgija žalostno pogleda
v storže koruzišča še poslednje,
se zave, da zime vse naslednje
brez orožja bo prebil, oh, beda.
Lovec je brez puške težka scena,
tale se ponuja primerjava,
za naš čas bo prav primerna, prava,
je kot kopališče brez bazena.
Lovec potrebuje jo krvavo,
če bi kdaj še hotel jager biti,
mu v nasprotnem je le to storiti,
da v bazen gre prazen čof na glavo.
Puške pa zavržene iskanje
po koruznem polju, ki je prazno,
spomni nas na znano stvar porazno,
kakšno je na dnu bazena stanje.
