14.6 C
Ljubljana
sreda, 21 aprila, 2021

Iz ruševin v svobodo in rekorde: Namig kolesarjem – kam na pot v naslednji namišljeni »vojni«!

Dogodki v svetu in zadnje čase tudi v Sloveniji ljudi ne puščajo brez odzivov. Lahko bi bilo drugače, lahko bi politiki sodelovali kakor v drugih državah. V Sloveniji si je aktualna levica izbrala, da bo povzročala izredne razmere. Ko je opozicija od Vlade RS dobila osnutek zakona PKP1 v pregled, da bi pripravili popravke in dodali svoje predloge so ti namesto, da bi zavihali rokave in naredili svoj del dela, so takoj stopili pred kamere in začeli grobo kritizirati vlado.

Tisti isti, katerim je nekaj mesecev nazaj dobesedno pobegnil minister za finance, zdravje. Prevedeno, celotna vlada. Z epidemijo se niso ukvarjali. Zdajšnji vladi pa so onemogočali pripravo. Takšna vrsta oponiranja in zoprništva v gospodarstvu ni sprejemljiva, mediji pa vsemu skupaj samo prilivajo olja na ogenj.  Verjetno je za domovino in ljudi enim in drugim malo mar.

Mogoče poenostavljeno in pristransko razmišljam, ampak prišel sem do zaključka, da je v Sloveniji tako ker prava levica (npr. Dobra država itn.) ni zastopana v parlamentu. Tam sedijo tisti, ki nimajo svoje volje in morajo venomer pogledovati v »temne globine« in napeto prisluškovati glasovom, ki prihajajo od spodaj. Raje sem berač kakor, da bi živel, kot »nekdo«, ki navidezno »je« ampak v resnici ni »nič«.

Moje pisanje, občutke bom izrazil na hitro in na trenutke emotivno. Ne preživljam se z novinarstvom, političnim komentiranjem, nisem povezan ali odvisen od državnega proračuna ali razpisov, v bližnji prihodnosti ne načrtujem zaposlitve v JU ali kakršnih koli poslov z državo. Sem samo človek, ki se trudi preživeti in živeti, kakor Vi. Pa poglejmo kje je drugače in se naučimo nekaj iz njihovega primera.

Nemčija je dežela blaginje. Podjetniško zahtevna, vendar z mnogo priložnostmi na vsakem koraku. Socialno pravična in svobodna v smislu, da vsak človek, ki želi, lahko izpolni svoje majhne sanje in preskrbi družino.

V Nemčiji se brezplačno voziš po avtocestah na katerih ni zgornje omejitve hitrosti, lahko svobodno izbiraš kaj boš počel, pisal in govoril in če to počneš pošteno ti bodo na vsakem koraku pomagali. Pa ni bilo vedno tako. Nemčija je bila pred tem porušena do tal, dobesedno.

Po končani 2. SV so bila nemška mesta praktično zravnana z zemljo, kar so dokumentirale tudi zračne sile ameriške vojske.

Razrušenje in bombardiranje je bilo tako silovito, da je Nemčija v teh napadih izgubila okoli pol milijona civilnega prebivalstva. Uničeno je bilo vsako četrto stanovanje. Skoraj pet milijonov stanovanjskih enot. Več kot 12 milijonov Nemcev je bilo tako čez noč brez strehe nad glavo. Tavali so po ulicah in iskali prebivališče. Vsaj za en dan. Strokovnjaki so izračunali, če bi na kup zbrali vse ruševine bi bile te visoke kakor najvišja gora Evrope. Kdo bo to očistil in kako dolgo bo trajala obnova? Predvidevali so, da bo potrebnih 50, mogoče 70 let. 

Nemci niso razmišljali toliko let naprej, kar je štelo je bil naslednji dan in streha nad glavo. To so lahko bila stanovanja v višjih nadstropjih, brez zunanjih zidov. Moški so bili pogrešani, mrtvi ali v ujetništvu. Zato so začele s čiščenjem mest ženske. Preživeli so hoteli samo živeti.

Zgodilo pa se je nekaj čudnega. Kakor pravijo Nemci sami, skrivnost nične ure, prazačetka, kot rojstvo, ki pusti za seboj preteklost in začne znova iz nič – kakor, da je prvič.

Mesto Düren iz Severnega Porenja je bilo najbolj uničeno mesto v Evropi, ko so ga Američani dosegli februarja 1945 leta so v njem živeli le še štirje prebivalci in nekaj delavcev na prisilnem delu. Ostalo je trinajst hiš, ki niso bile preveč poškodovane. Američani so predpisali, da si naj prebivalci severno od mesta zgradijo novo naselje. Vendar niso poslušali. Najprej so se zbrali v centru mesta pri cerkvi ter peli slavo Kristusu, ki jim je dajal novo upanje.

Kaj jih je prignalo nazaj na te ruševine? Ljubezen do domovine in domov, ki so bili porušeni pravijo Nemci. S svojo trmo je konec leta 1945 v najbolj porušenem mestu namesto 13 živelo 30.000 ljudi. Niso bežali, niso, vsaj glasno ne, objokovali svoje usode ampak so jo ustvarjali. Ni bilo lahko, velika stiska je mnoge pognala čez rob, da so kradli in ropali kjerkoli so našli kaj za preživetje.

Tudi Frankfurt je bil zravnan z zemljo. Kjer so ubrali drugačno strategijo. Najprej so načrtovali kako naprej. Niso takoj začeli z odstranjevanjem ruševin kot drugod po Nemčiji. Razvili so koncept recikliranja ter pridobivali nov dragocen gradben material, brez drage in zamujajoče logistike za ponovno izgradnjo mesta. Temeljni kamen za kasnejšo blaginjo gospodarske metropole je bil tako postavljen.

Danes je Nemčija obnovljena in izvozno naravnana dežela. V kosmatem se z njo lahko primerja samo Amerika in Kitajska. Manj kot 90 milijonov Nemcev kosmato proizvede enako vrednost izvoznega blaga v letu dni kakor več kot 1,3 milijarde Kitajcev skupaj?!

Nemec včasih ne bo poznal svojega soseda v industrijski coni in to sem vam bo zdelo nenavadno ali ne bo vedel kaj počne podjetje, ki se nahaja do njegovih vrat. Bo pa ta Nemec do obisti poznal svoj posel in vse najboljše kar obstaja v njem na tem svetu in to bo tudi znal proizvesti in prodati.

Nekaj let nazaj sem na Rtu Frkanj, na otoku Rabu srečal Nemca, ki se mi je hvalil, da že več kot 30 let prihaja na isto plažo, na to isto mesto, v isti apartma. Zvečer so se mnogi čudili kako je omejen. Pa sem kot »poznavalec« nemških razmer v tišini hotel prodreti v njegovo dušo. In mislim, da sem našel delni odgovor. To je v njihovi navadi, v njihovi krvi – to je ta upornost, ta odločnost, ki ne odneha dokler nekaj ne konča uspešno in ko nekaj deluje – ponavlja. Tudi dopust.

Ta mentaliteta se vidi tudi v nogometu, ki ga igrajo do konca. Do zadnjega žvižga kakor, da bi igra trajala vso večnost. Ta upornost in odločnost, nešteto ponavljanj in iskanj novih poti jih vodi do tega, da so gospodarsko najbolj uspešna družba sveta in iz tega viška delijo vsakomur kakor je njegova potreba.

Pred nekaj leti sem sedel pri teti Franji v 4 nadstropju stanovanja v Münchnu, v modernem predelu Schwabing, blizu mestnega središča in srebral čaj. Skočila je na noge in rekla, da mi bo predstavila novega soseda. Nisem še uspel protestirati že je v stanovanju sedel mlad Maročan, ki bi rad postal inženir in se zaposlil v tovarni BMW. Prišel je legalno, prijeten za družbo in lepo vzgojen.

Ob študiju je razvažal časopis in zaslužil 700€, če se prav spomnim. Razlagal mi je kako mu je mesto odredilo 100€ redne pomoči brez, da bi za to zaprosil. Zakaj? Ker mora vsak v mestu imeti najmanj 800€ prihodkov. Socialno sočutno.

Ko je teta nabirala leta in ker je živela sama ji je socialna služba določila skrbnika. Dobila je mapo obiskov in kaj so počeli? Nekdo je z njo šel na sprehod, v trgovino in ji delal družbo, druga ji je ponudila pomoč pri osebni higieni, da jo bodo umili po hrbtu, da se sama ne muči ali pade v kopalnici. Spet nekdo drug je prišel in ji nastavil tablete za cel teden, če jih je jemala, da ne bi pozabila. Nekdo ji je dostavljal topel obrok za 7€, kosilo s sladico. Prišel je v tehnološko dovršeni škatli, ki je imela lastno ogrevanje. Gospa, če se vam ne da kuhati ali kdaj ne zmorete je to za Vas. Pokličete, prinesemo.

Nemčija skrbi za svoje starejše in študente bolj kakor večina domačih. Vedno se šalim na ta račun in prekolnem »ti presneti nemški neoliberalisti«. Slovenci, mi lahko volimo skrajno levo, mi lahko imamo 1000 let socializma, diktatorskega kot smo ga imeli ali demokratičnega, ki v resnici ne obstaja pa se niti na 10% ne moremo približati socialni skrbi, ki jo ponuja tržno naravnana ekonomija svojim ljudem. Vsak socializem vodi v revščino in revež nikoli ni mogel pomagati revežu. Skupaj sta lahko le jokala. 

Kakšno leto prej sem na istem otoku srečal mladega raziskovalca iz Bavarske. Delal je na Inštitutu za lesarstvo. Na to področje se mogoče spozna nekdanji premier Šarec. Fant je raziskoval, skupaj s podjetjem, ki proizvaja in prodaja žage za razrez lesa. Cilj jim je bil, da bi drugače rezali hlodovino in tako naredili 20% manj odpada kot se ga sicer po običajni metodi in vse mi je narisal.

Razlagal mi je, da državni inštituti dobijo samo 50% denarja od države in da drugo polovico pridobijo pri podjetjih in delajo na programih, ki prinašajo nove ali izboljšane proizvode, delovne procese, prakse. Delal je na projektu, kjer je podjetje prispevalo 250.000€ in toliko še dežela Bavarska. Sam je imel plačo 1.750€ neto. Nizka. Ker je »javna uprava«, v gospodarstvu bi imel veliko več. V Sloveniji je ponovno obratno. 

Zdaj sem se spomnil na policista v pokoju, ki je ob gospodarski krizi 2011-2012 protestiral, ko je druga vlada JJ nekoliko znižala najvišje pokojnine. Policist, komandir na mp Vič je kazal svoj izpisek in kričal v mikrofon Kanala A, da je 30 let ščitil domovino in da je v pokoju od nekje 1985 leta ter da je nekoč imel 1500€ zdaj pa ima še samo 1250€ pokojnine.

Hitro sem zastrigel z ušesi. Novinar je bil premlad, da bi razumel svet in poznal razmere.  Bil je tudi »pravilno in usmerjeno« izobražen, da ni znal postaviti pravega vprašanja. Ta policist, vam bom povedal sam, ni varoval državljanov ampak jih je 30 let ustrahoval, da so ob vsakem prehodu meje doživljali živčni šok, če so imeli v avtomobilu kakšen kg kave preveč in nekaj banan.

Ta policist komandir je 30 let teroriziral ljudi na mejnih prehodih, ko so ljudi nemalokrat slačili do golega in pregledovali, če imajo kaj pri sebi kar se ne bi smelo. Trideset let je bil v službi totalitarnega režima. Pokojnino je užival dlje časa kakor mu je služil in ni ga bilo sram kričati, da ima začasno samo 1250€ pokojnine. Kdor bere naj razume kaj je tukaj narobe.

Pa se vrnimo k bistvu. Za Nemčijo dela celotna Slovenija, Hrvaška, Bosna, Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska. Baltske države, Romunija, Bolgarija in širše. Nemalokrat se stroji sestavijo v kakšni od teh dežel, pripeljejo v Nemčijo k naročniku, ta jih pregleda in samo namesti ploščico »Made in Germany«, zatakne še račun ter vse skupaj pošlje v Mongolijo, Brazilijo, Čile, Avstralijo, na Kitajsko ali na Aljasko. V dežele katere večina Slovencev obiskuje s prstom po zemljevidu.

V Sloveniji je »inženirski« presežek kolesariti in ob tem v pravo smer obračati predala, v času, ko je to z odlokom zaradi epidemije prepovedano. Ni jih sram kričati diktatura. V istem času pa v njihovih glavah vre pra-juha pravičniškega boja za socializem. S kriki proti enemu Janezu, ki je baje zadnja prepreka, da bi prišli do tega socialističnega raja, ki je v resnici bil in bo vedno samo pekel.

V bistvu se mi smilijo, ne razumejo kaj je življenje in kako se v demokracijah s tržnim gospodarstvom pošteno služi kruh, razvija družba, spoštuje pravice najslabotnejših, kako se skrbi za nemočne in regulira ter omejuje (pre)močne.

Spet sem se spomnil na dogodek, ki sem ga ujel slučajno in je absurd ter abotnost hkrati. Dr. Sacin je ob padcu Šarčeve vlade govorila na Valu 202, da bomo sedaj, če bo vse skupaj prevzel tisti »zlobni« Janez, ki preprečuje nastanek »socialističnega raja« dobili na roko zapestnice, ki bodo merile našo temperaturo in če bo zvečer Janez govoril po televiziji in bo nekomu od gledalcev zavrela kri, bodo oblastniki točno vedeli komu in temu se lahko zaradi tega nekaj nedemokratičnega tudi zgodi. Bo že vedela gotovo sodi po nekdanjem sistemu, ki ga pozna in v sebi objokuje. Novinar ni niti pomežiknil z očesom. Enigma, ki bi jo rad izvedel je ali to res verjamejo, kar govorijo ali to počnejo iz zlobe, zaradi razrednega boja in »socialističnega raja«, ki ga po veri pričakujejo.

In žrtve smo vsi mi, zaradi ohranjanja privilegijev peščice Slovenijo zapusti na tisoče vaših sinov in hčera. Verjamem, da veliko njih čuti odhod v sebi kot poraz, da doma niso zmogli. Ni potrebe, nimate pogojev, ker domovina še vedno leži v ruševinah »socialističnega raja«. Mi imamo simbole države vendar ti niso zasidrani v srcih ljudi. Kar se jasno vidi na protestih. Ti niso zaradi Slovenije in Slovencev.

Vsak četrti dom v Nemčiji je bil porušen. V Sloveniji imamo najmanj vsakega četrtega prebivalca, ki je s strani šolstva usmerjeno izobražen in potem še s strani medijev zaveden kaj se v resnici na svetu dogaja in kaj je bistvo za človeka in družbo.

Prvo, danes smo v času, ko medijem ni za zaupati. Vsako stvar moramo preveriti sami, če hočemo počistiti ruševine socialističnega pekla. Le ta preprečuje izgradnjo moderne domovine, če želite klišejsko, podobne Nemčiji. Ne smemo pustiti nikomur, da nam razlaga dogodke in jih interpretira namesto nas. Preveriti jih moramo sami in prevzeti odgovornost, da presodimo kdo ima v kakšni zadevi prav.

Drugo kar je pomembno. Kolesarjenje vam ne bo v pomoč v vaši karieri, razen, če se pišete Roglič, Pogačar. Je dobro za zdravje in slabo za ideologijo, podjetniške ideje so tiste, ki vam bodo pomagale. Poznavanje vaše stroke do obisti, altruizem, pravi karakter, poštenje so stvari, ki vas bodo peljale naprej v boljši jutri. Največje koristi od koles imajo tisti, ki so že pri koritu. Vaše korito naj bo svet, roke, ki ga polnijo pa se naj naprezajo povsod. Vaše znanje, spretnosti, hrabrost, poštenje naj govorijo vam v prid. Ne bojte se uspeha, ne bojte se tudi neuspeha. Neuspeli boste samo takrat, če boste odnehali. Naj nam bodo Nemci tukaj s svojo odločnostjo in nepopustljivostjo vzgled. 

Trga se mi srce, ko vidim mlade talente, ki se svaljkajo po paradržavnih institucijah in se oglasijo samo takrat, ko jih očetje socialističnega pekla pokličejo na ulice, da bi zaščitili svoje privilegije. Zavrnimo duhovne ideje kakršnega koli socializma, ki vodi v nadzor, omejevanje pravic, svoboščin in revščino.

Vsa naša blaginja se začne in konča pri naših »duhovnih vrednotah in veri«, ki jo ljudje nosimo v sebi. Občutili smo kam so pripeljale socialistične duhovne vrednosti Rusije, Nemčije in Italije po 1.SV.

Bodimo drugačni, bodimo kakor prenovljeni Nemci, obnovimo svojega duha. Kot so oni zavrgli nacionalni socializem (nacizem) in se vrnili demokratičnosti, svobodi so s tem zaživeli in imeli uspeh. Ter postali najboljši v svetu, ne glede na to, da so pred 20 leti bili popolnoma razrušeni.

Tudi Slovenci moramo narediti podoben korak in preskok in zavrniti internacionalen socializem (komunizem), ki še vedno tli v dušah Slovencev, v raznih preoblekah. Nujno je, da gradimo demokratično zavest, ki bo socialno čuteča, altruistična, ki se bo veselila uspeha svojega bližnjega in podpirala napore ljudi, ki imajo vizije in načrte boljšega jutri ter te tudi poskušajo implementirati ter nosijo svobodo v svojem srcu ne samo na ustnicah v času volitev.

Janez Grubelnik

Zadnje novice

Sorodne vsebine