Venec nov slovenski zdaj se vije,
ran spominov bo za nekatere,
ki imeli vse preveč so vere,
da le njim edinim sonce sije.
Zbral se zbor apostolov je skupaj,
na razpravi, kdo bo misijonaril,
kdo bo po Evropi stvar krmaril,
rekli Petru so: »Nič ne obupaj.«
»Prvi bil si dvanajst let, edini,
tudi zdaj boš prvi širil vero,
pozabili vsi so že zamero,
ti se le dovolj vsem zbranim slini.«
Peter se kot prvi je ponujal,
Peter le da zmore to nosilnost,
hkrati pa zadostno še servilnost,
ni se Peter le za hip zamujal.
Peter le je en imel pomislek,
kaj če drugi šele bo na listi,
kaj če so ga naplahtali tisti,
kaj če je za vsem tem kak premislek.
Nak, pomislil Peter je pogumno,
prvi Peter le je vendar vedno,
zanj samo oddati glas je vredno,
stopil pred apostole je strumno.
Tajno se bo tokrat glasovalo,
zbor apostolski je zdaj odločil,
Peter le nekoliko izbočil
čelo je, zamislil se premalo.
Odločili so potem precej drugače,
da je ženska pač ljudem bolj mila,
ki pred meseci je izgubila
boj, ko sama je nosila hlače.
Da se zborček ji odkupi malo
tistih, ki so svojčas jo pregnali,
drugega na njeno mesto dali,
se v korist je ženske glasovalo.
»Prvi bodo tretji«, so dejali
Petru le, »prišel na tretje mesto
tokrat si, a nisi šel na cesto,
vendarle smo zate glasovali.«
Da ne bo Evropa več krščanska,
Peter le v obupu je zastokal,
da bi sam Bog se nad njim razjokal
in pokazal vrata mu pristranska.
