Gógolja že dolgo nismo brali,
sodil je nekoč v obvezno čtivo,
zdaj pa se v realost prav igrivo
vrača, so mu spet življenje dali.
Je njegov Revizor, ki iz kroga
zlahka bi zračunal kvadraturo
neki gizdalin, ki sinekuro
je dobil, da šefe zgolj uboga.
To je odposlanec nadomestni,
saj nikoli fant ni bil izvoljen,
je zato togoten, nejevoljen
vedno kakor pohajač pocestni.
Ta Revizor večno je pohajal,
vsakokrat vedril pri drugi stranki,
kar pobral je, so bili ostanki,
rad z naslado je samo nagajal.
Zdaj Revizor Mrtve duše šteje,
strankam po hinavsko jih podtika,
za napakami v računih stika,
to edinole mu dušo greje.
Mrtvo dušo, da ne bo pomote,
sama je Revizorja potrebna,
in docela vsa že zdaj pogrebna,
saj se vrgel fant je med falote.
Ta falot po vetru Plašč obrača,
Plašč Gogóljev mu je zgled seveda,
kot Revizor, komisar zaseda,
se pri stranskih vratih vedno vrača.
Mu ime je Ivan Modernjakov,
si nadel modernejši je vzdevek,
kar njegov edini je prispevek
svetu barabinov in bedakov.
To moderen zgolj opis je stanja,
ki na carske čase prav spominja
in Revizorja s tem opominja,
da lahko le nekaj časa sanja.
Ko zamaje zgradba se lažniva,
naš bo nadomestni odposlanec
v jarek se zamajal kot pijanec,
bo modernost časa tega kriva.
Vstati naj modernež kar poskuša,
a ne obudi ga revizija,
ne pomaga nič več komisija,
saj je Modernjakov mrtva duša.
