Jo kradunc od zadaj maha z vrečo,
čez dvorišče, pred ljudmi se skriva,
vrata prav previdno si odriva,
spet poskusil v tej bo hiši srečo.
Koliko se v vrečo pobasati
dá čez noč in koliko prikriti,
kaj sposoben vsakič je storiti,
davkoplačevalcem kaj jemati?
Je kradunc v povedanem zverziran,
luknjo zvrtal zdavnaj je pod hišo,
splazil se kot vedno skozi nišo,
bil pri tem izdatno je podpiran.
Tudi zdaj si vrečo bo natlačil,
mislil si je, vse bo vanjo strpal,
da le stežka žakelj bo zakrpal,
sam pred sabo se je fant junačil.
Notranji glasovi me podprejo,
prav mi dajo, naj le praznim luknjo,
nosim kot direktor belo suknjo,
da kradunc sem glavni, to vsi vejo.
Polni vrečo v temi fant nevidno,
česar koli se kradunc dotakne,
kakor vedno tisti hip izmakne
in ravna pri tem nadvse previdno.
Z vrečo jo kradunc veselo maha,
jo napolnil je, a ves je skisan,
ko odpre jo, saj je bil nabrisan,
ni denarja, v njej je polno graha.
