»Nisem muha za mandat en sam«,
muha v mikrofon je zabrenčala,
stresla se je v hipu polna hala,
»muha sem, to rada v javnost dam.«
Pet milijard žuželk brž v koš bi dala,
da pokrila luknjo bi veliko,
nanjo pritrdila lastno sliko,
usta polna, ena sama hvala.
Vse preveč pohval da je dobila,
skromno tale muha še dodaja,
ker tako pač najbolj ji ugaja,
sama s sabo zopet bo volila.
Znova je edina kandidatka
tekmovanja za mesarske muhe,
ravnoprav debele in prav suhe,
za nameček pa dovolj še kratka.
Zabrenčala bi še po angleško,
»vi-nid-mani« lepše bi zvenelo,
a se muhi najbrž je zazdelo,
da dovolj na en mandat je smeško.
Gledale so jo žuželke nemo,
naj brenči, po mušje pleteniči,
sem in tja kot ce-ce muha piči,
mislile si, pa saj to že vemo.
Da to muha ni enomandatna,
ve se, in da muha je premična
pa v brenčanju skrajno enolična
in v vsem drugem muhasto potratna.
Ve se, da še krila bi prodala,
da bi po mesarsko vsaj še malo
srkala, do koder bi se dalo,
tja, do koder nese samohvala.
Ni preveč o muhi pesem spevna,
nje brenčanje res ne gre v ušesa,
saj brenčalka vselej take stresa,
da je jasno vsem: je enodnevna.
